Nič hudega, sem pomislil v svoji naivnosti, v situaciji tovrstne mentalne otopelosti gotovo pomaga šok terapija - in ker se je po naključju pokazala možnost, sem si dal iz Slovenije uvoziti zadnjo številko Demokracije. Kako sem se je razveselil! Na naslovnici krasna montaža "zapravljivega predsednika" Türka s haremom žena na letalu, v notranjosti pa modre misli o pingvinih in drugi republiki ter bizarno iskrena apologija domobranstva, v kateri lahko med drugim preberemo, kako domobranska zaprisega "ni bila nič nenavadnega", saj so morale enako storiti "vse tujerodne vojske, ki so se borile na strani Nemčije". Ena za drugo moje najljubše teme: volitve, na katerih bo nastopil vsaj en kandidat preveč, vic, ki ga ne razumem, država, v kateri nočem živeti, in zgodovina, za katero nočem, da se izmuzne v spravo.

Pa kljub temu nič. Šok ni zalegel. Še več, začetna iluzija čudežne ozdravitve se je kmalu pretvorila v dodatni zagon mentalne otopelosti. In tako sem pomislil na drugo zdravilo. Če ne pomaga šok drugačnosti, bo pomagal blagor podobnosti - in že se je, spet po spletu srečnih naključij, pred menoj znašla Mladina. V skladu z naravo zdravila je bilo učinkovanje počasnejše in manj spektakularno, pa vendar obetavno. Gregor Virant, denimo, se v intervjuju zavija v plašč dobrodušnih protislovij. Jeseni se bo zakonodajni tempo umiril, pravi, nekoliko bodo ustavili konje, a pri tem doda, da tempa ne določa sam. Rezi v pokojnine so bili nepravični, delali so napake, priznava, popravili jih bodo, obljublja, a ker je sredinski politik, tudi tu svari pred "drugo skrajnostjo", pretirano popravo napak. Skratka, ve, da stvari ne gredo v pravo smer, smer bodo spremenili, če bo šlo, a ker je dragocena sama vednost, bo bistveno ostalo, pa četudi bo smer ostala enaka. On bo vedel.

Borut Pahor med dopusti govori manj ter se raje giblje in kaže. Na prvi od fotografij v Mladini ga vidimo v intimnem, skoraj pogrošnem razmerju z zavetiščnim psom - a to naj ostane tema za novinarje, ki še vedno na skrivaj objokujejo zaton bulmastifov. Več prostora pušča druga fotografija, na kateri zares pristno in angažirano vleče vrv z druge strani Kolpe. Trudi se, videti je močan, tako močan, da je gruča silakov, ki mu pri tem pomaga, povsem odveč. V nasprotju s kandidatovo športno napetostjo so njihovi obrazi zadovoljni, sproščeni in brezdelni. Vrv sicer provizorično držijo, a to le zato, da ne bi bilo preveč očitno, da so le alegorija triumfa osebne želje kandidata. Novodobni Peter Klepec nam sporoča: na Martinovo nedeljo, ko se mošt pretvori v vino, bom ta, ki ste se mu vselej posmehovali, končno postal pravi moški. (In to bo šele začetek. V drugem krogu volitev se bom - ker zdaj ne bom več mošt, temveč vino - začel legitimno starati. Moč ne bo več aktivna moč zagnanega mladega junaka, temveč pasivna, mirna moč izkušenega politika...)

A še vedno sem v težavah. Tovrstni utrinki bi bili kdaj drugič morda dovolj za obsežnejšo reakcijo, a tokrat jim nekaj manjka. Vem, kaj se dogaja, predstavljam si, kako se ta "kaj" dogaja, in ko malo listam po revijah, tudi že nekoliko začutim, kako se dogaja ta "kako". Toda to so še vedno zgolj punktualni namigi. Ko berem Virantove besede, mi je malo vseeno; ko gledam Pahorjeve fotografije, me ne popade tisti pravi prezir, ki sem ga vajen ob spremljanju tovrstnega političnega marketinga, ki se niti za trenutek ne trudi, da bi ostal prikrit, ki se niti za trenutek ne trudi, da bi mu nasedli in ga videli kot "globljo" politično držo.

Kaj manjka? Bi moral kupovati Dnevnik? Bi moral kupovati Delo? Večer? Slovenske novice? Bi se moral še malo potruditi, še malo brskati po spletnih straneh Siola in Reporterja? Vse to bi bilo in je mogoče početi tudi z lokacije, kjer sem - in povem vam, poskusil sem, pa ne pomaga. Še vedno ne vem, kaj bi, še vedno mi je malo vseeno. Neobremenjeni pogled s strani, ki ga modri ljudje tako cenijo, odmik od vsakdanje medijske ofenzive, ki naj bi dopuščal osredotočenje na resnično pomembne probleme današnje družbe, odmik, ki naj bi nam odprl oči, da je slovenska politična scena kot scena periferije zgolj dimna zavesa, ki nam preprečuje, da bi iskali alternative globalnemu kapitalizmu - vse to pri meni ne deluje. Ko se odklopim od slovenske politične scene, ki je pač tudi moja lokalna in konkretna scena, mi je še za stopnjo bolj vseeno za alternative globalnemu sistemu, še bolj mi je vseeno za ekološko katastrofo, še manj me zanimata Sirija in Iran.

In s čim sem nanjo priklopljen? Katera je snov, ki me drži pri življenju? Kaj je tisto, kar je zame strup in hkrati zdravilo? Zdaj vem. Ne poganjajo me komentarji Boštjana M. Turka, lahko bi preživel brez kolumen Vlada Miheljaka, a resnično ne morem brez televizijskega Dnevnika, 24 ur in Odmevov. Vseeno mi je, nič me ne moti in nič ne razmišljam brez polovičnega vrtanja Slavka Bobovnika. Vseeno mi je, nič me ne moti in nič ne razmišljam brez celodnevnega sedenja vseh novinarjev pred vlado, ko Janša oznani, da so vse možnosti odprte. Otopel sem brez nepristranskega zgolj poročanja o Pahorjevih obiskih zavetišč in označevanja košnje trave kot tradicionalne prireditve (o kateri, saj veste, poročamo vsako leto, le da sta se tokrat nepričakovano pojavila še dva predsedniška kandidata). To je emulzija, v kateri namerno čemim, ker v njej tako ali drugače čemijo tudi tisti, ki ne gledajo televizije, tudi tisti, ki lokalno mižijo, da bi gledali globalno. Nasesti Pahorjevi kampanji, dopustiti, da Janša vselej znova nastopi kot alternativa, pa tudi sprejeti blažje različice - to niso lokalne malenkosti, to so naši osnovni globalni problemi, naše nujne banalnosti.