Janša je namreč s to potezo do konca privzdignil zapornice: po njegovi zaslugi so vsa ključna ideološka vprašanja, ki so doslej travmatizirajoče brbotala pod družbeno povrhnjico in le tu in tam bruhnila na plan, naposled zaobsegla in prepredla vsako našo javno misel. Ideološka fronta že dolgo ni bila tako jasno postavljena. Z vprašanja, kdo se je za kaj boril in proti komu, je končno odpadel balast nekakšnega civiliziranega dialoga, ki je bil tako ali tako le privid. Kajti če dobro premislimo, je sprava resnična hotenja ključnih akterjev le (za)meglila in razumnim ljudem dajala lažno upanje, da je zgodovino mogoče prepustiti zgodovinarjem. Danes je namreč vse bolj očitno, da je bila z obeh strani povečini dojeta le kot vmesno obdobje, v katerem so se ideološke jedrske konice v miru naložile na falcone, teše, krizo, dolgove in izgubljene politične položaje, zaradi česar je neizbežno, da v imenu božjega - torej ideološkega - miru poka od resnic(e) po vsej deželi. A na čistini "brisanega" prostora je zdaj, ko je ideološki lov odprt, mogoče tudi po Janševi zaslugi lažje razpoznavati ideološke konstrukte, ki bi bili sicer v ozračju prizadevanj za nekakšno krizno enotnost v večji meri spregledani. Razumeti, po kakšnih vzorcih so ukrojene ideološke uzde novega tipa, je za mentalno zdravje naroda, kot rečeno, lahko le dobro.

Vzemimo za ilustracijo misel pesnika, igralca in Janševega političnega somišljenika Toneta Kuntnerja. Rdeča zvezda, pravi Kuntner, ne more biti združevalna, ker ima "spoznano in priznano črno plat", omadeževana je z nasiljem in prelito bratsko krvjo. Navedena misel ima svojo logiko. V imenu rdeče zvezde, pod njenimi pogosto zloveščimi kraki, je bilo v resnici umorjenih na milijone ljudi. Kuntner in Janša imata prav: mirno in združevalno bi lahko praznovali tudi brez rdeče zvezde. A kaj naj potem storimo s križem? Je morda škof Stres pozabil omeniti, da so ga iz SDS prosili, naj se vsaj na mašah za domovino odreče križu, saj ima tudi ta "spoznano in priznano črno plat"?

Težko je seveda verjeti, da slovenski pesniki ne bi vedeli, da se je v Evropi in zunaj nje v imenu križa izganjalo in pobijalo skoraj celo tisočletje. Protestante, Jude, muslimane; Evropa si zaradi "krščanskega" nasilja in ideološko brisanega spomina še danes ne prizna, da je islamska kultura vgrajena v same temelje "evropske" civilizacije. Pa neuke domorodce, (pre)modre ženske, premalo pokorne učenjake… Črna roka je morila v imenu križa, v imenu križa so pri Sv. Urhu ženskam v prsi vrezovali zvezde… In tako dalje. A vse to je - da ne bo pomote - prav tako le škodljiva zgodovinska redukcija. Inkvizicija se namreč, kot je znano, ni razlikovala od mnogih drugih institucij svojega časa, tako duhovnih kot posvetnih. Okupatorjevi sodelavci so surovo pobijali in bili surovo pobiti. Tako v imenu križa kot v imenu zvezde so se v dolgi zgodovini branili ideali civilizacije - solidarnost, pravičnost, dostojanstvo zatiranih - in se v imenu obeh sprevračali v svoje nasprotje. Če to razumemo, nas ne more motiti niti njuna prisotnost niti odsotnost na proslavah, pomembna so le vsakokratna sporočila tistih, ki ju jemljejo za svoja simbola. Izganjalce zvezde ta seveda ne zanimajo, ker bi potem veliko težje prodrli s tezo o "zločinskosti" zvezde in abotnimi primerjavami s svastiko. A kot rečeno, če Janša ne bi odprl ideoloških zapornic, bi bili na tovrstna poenostavljanja manj pozorni in bi "stanje duha" težje razbirali. Še zlasti, ker cementiranje nekaterih (preživetih) ideologij poteka zelo počasi, skoraj neopazno.

Procesi umikanja žensk od odločanja in oblasti, na primer, niso določeni z nobeno strategijo, a to ne pomeni, da so kaj manj učinkoviti ali manj razdiralni od (Janševih) ideoloških pogledov na polpreteklo zgodovino. V nastajajočem politično-ekonomskem sistemu se ženskam prav po tihem nalagajo nove obveznosti in s tem novi okovi. Očitno ni naključje, da polovico prebivalstva predstavlja ena ministrica, pa še ta se ob besedi feminizem prekriža. Zveni pretirano? Potem se vprašajmo, na koga bo v največji meri padla skrb za otroka, ki je v prometni nesreči dobil hude možganske poškodbe (in teh je vse več), če Zarja in druge tovrstne institucije zaradi finančnih rezov ne bodo zmogle uresničevati svojih programov? Ali vlada sploh ve, da se ženske po ugotovitvah osebja teh institucij s posledicami tovrstnih tragedij povečini spopadajo same? In kdo bo moral po novem hoditi v službo in obenem poskrbeti za ostarele svojce, če v družini ne bo denarja za domsko ali patronažno oskrbo? Kdo bo pomagal osebju v upokojenskih domovih, da bodo ti lahko svoje nepokretne varovance obrnili vsaj osemkrat na dan in ne le šestkrat, v kar bodo, kot opozarjajo, zaradi varčevanja prisiljeni. In kdo se bo v največjem številu odpovedal času za kosilo, ki po novem ne bo več sodilo v delovni čas, da bo lahko še pravočasno prišel po otroka v šolo ali vrtec? Ženske, tiste seveda, ki nimajo na voljo rezervnih variant, ki si jih lahko privoščijo gospe iz premožnejših slojev.

Ženske so bile skozi zgodovino izključene iz konstrukcije ideologije, vednosti in kulture. Njihovi interesi so bili zato praviloma podrejeni interesom drugega spola, sistem pa je bil postavljen tako, da je utelešal moške vrednote in pričakovanja. Od predsednika vlade oziroma vladajoče koalicije, ki naj bi poskrbela za to, da varčevalni ukrepi ne bodo padli le po tistih z najmanj družbene moči, bi pričakovali vsaj minimum občutljivosti za tovrstna pomembna vprašanja.

Ali vsaj nekaj "praktične pameti". Stiske, v katerih se znajdejo družine, se namreč tako kot vsaka pomoč, ki jim jo nameni družba, vedno "poznajo" na otrocih. Vlada bi zato morala razumeti, da z vsakim ukrepom, ki ženskam nalaga nove neplačane obveznosti, odloča o usodi otroka, ki bo nekoč v prihodnosti pod trnovskim mostom zabodel svojega vrstnika… in bomo vsi tako zeloooo zgroženi in začudeni. Politike, ki je oziroma bo soodgovorna za tovrstne ekscese, tudi zato ne gre prepustiti politikom in drugim dežurnim konstruktorjem ideologij za domač(ijsk)o rabo.