Eden je delal. Ime mu je bilo Marko Doles. V prostem času je med prizorišči tudi vozil muzejski citroën DS. Eden je nadzoroval in načrtoval dela. Štirje so stali ob delovišču s prekrižanimi rokami in gledali. Eden je sedel pri strani in s sončnimi očali na nosu igral na kitaro. V glavnem Smoke on the water in podobno klasiko.
"Ne dela se tako," je ponavljal eden od štirih s prekrižanimi rokami. Ostali trije so pritrdili s kimanjem ali svojimi pripombami. Vsakič ko je delo napredovalo, je nekdo povedal, kako bi on to naredil popolnoma drugače. To ni bil nasvet. Bolj zavarovanje za primer, da bi se slabo izteklo. Češ, saj sem vam govoril, kako se to dela. Še jarka ne znate izkopati, pa se lotevate sofisticiranih visokih gradenj.
Prelep relaksiran odnos do sveta. Z nekaj sreče naletite nanj vso pot ob severnem Mediteranu skozi Hrvaško in Grčijo do južne Turčije, kjer se na meji s Sirijo stvari zdaj spremenijo. Pa tudi če greste v drugo smer skozi Italijo in Francijo v Španijo, boste povsod naleteli na gručo moških pri velikem delu. Štirje slonijo na lopatah in gledajo dol, kjer eden z dolgim železom v roki nekaj brezupno meša. Eden stoji nekoliko zadaj z načrtom v roki in zmajuje z glavo. Nedaleč stran nekdo tretji igra na mandolino ali piščal. Tako je, odkar so gradili piramide.
Zato hodimo v Sredozemlje na počitnice. Nič bolj ne spočije duha kot pogled turista na ljudi, ki delajo pri visokih temperaturah. Hkrati prizori vzbudijo občutek superiornosti. Pač ni čudno, če se tako malo naredi, ko pa je ves čas tako vroče. Zato tudi smo tam, kjer smo, in je, tako kot je.
Ampak na koncu se povsod nekako vse naredi. Kulture in civilizacije se ločijo po tem, kako se lotevajo najpreprostejših opravil v boju z okoljem.
Festivala v Lokvi in Mediterana sem se z ljubeznijo spomnil, ko sem stal na vogalu 4. avenije in 14. ulice v New Yorku. Zrak je trepetal od razbeljenosti. Ne spomnim se, da bi kdaj že bilo tako vroče. Radio je opozarjal, da so vremenske razmere "skrajne" in da naj se ljudje zaščitijo pred njimi. Ljudem so priporočali, naj gredo na internet in pogledajo, kje so hladilni centri. Američani so praktični ljudje in se vsake ekstremistične stvari lotijo tako kot terorizma. Z navdušeno paniko.
Pod cesto se je nekaj zgodilo. Ni bilo čisto jasno, kaj. Iz pokrova je pihal napačen dim. Pritegnil me je hrup dveh policijskih avtomobilov, ki sta zaprla desni pas ceste. Nista pritulila s sirenami, ampak s celim orkestrom piskanja in trobljenja, kot da je sodni dan. Ustavila sta se eden pred pokrovom, drugi za njim. Dva policista sta začela vrteti promet okoli avtomobilov, dva sta stopila v senco. Kmalu za njimi so prišli trije gasilski tovornjaki. Eden poln gasilcev, drugi pa z lestvijo. Za tretjega ni bilo čisto jasno, čemu služi, ampak bil je ogromen. Tudi gasilci so stopili ven in iskali senco. V težkih oblekah jim je moralo biti vroče, vendar so dajali vtis zadovoljnih ljudi, ki pošteno opravljajo svoje delo. Vsak je našel svoj naslon v senci in čakal, kaj bo. Čez čas so se od nekod prikazali trije možje s plastičnimi čeladami na glavah in v oranžnih jopičih mestnega prometa. Eden je dvignil pokrov in potem so vsi trije gledali v luknjo.
Moški z rdečo čelado je bil očitno hierarhično nad drugima dvema in je tistemu, ki je dvignil pokrov, nekaj na dolgo razlagal. Drugi je gledal v luknjo in je bil videti zelo zadržan. Stopil sem bliže.
"Upam, da me razumeš," je govoril vodja del. "Jaz samo ugibam. Samo ugibam. Dokler ne vidimo, kaj je, ne morem reči nič." In potem je še kar naprej govoril, kaj vse bi utegnilo biti spodaj.
Moški, ki je dvignil pokrov, se je spustil v jašek. Druga dva sta gledala noter. Deset ali petnajst gasilcev je stalo ob svojih tovornjakih in modro gledalo predse. Trije so stopili k jašku in pomagali gledati noter, eden je v roki držal vrv s karabinom. Nisem mogel poslušati, ker so me odgnali, vendar se mi je zdelo, da tudi oni ugibajo in svetujejo. Človek v luknji se je spuščal skozi arheološke plasti mimo optičnih kablov od lani in kanalizacije iz prejšnjega stoletja, skozi lupine ostrig, s katerimi so še pred stopetdesetimi leti tlakovali ceste, vse dol do podzemne železnice, vodovodov in vsega, kar mesto pometa pod pločnike. Dva policista sta še vedno urejala promet, dva sta se s kapama hladila v senci.
Nikjer pa ni bilo nikogar, ki bi igral na kitaro. Bilo bi tudi brezupno. Vsi, ki so hodili mimo, so imeli na ušesih slušalke in niso slišali ničesar. Od majhnih belih, ki so še pred dvema letoma pomenile ekskluziven okus, do velikih rdečih, ki danes govorijo o velikem smislu za sodobnost in o ljubezni do globokih basov. Newyorčani so vedno znali tudi v največji gneči okoli sebe ustvariti privaten prostor nedotakljivosti. Zdaj ima tudi popolno zvočno izolacijo. Po cesti hodiš gluh. Neprizadeti pogled v prazno pa je zamenjal zbrani pogled na ekran pred sabo, tako da si za svet okoli sebe tudi slep. Meščan hodi skozi svoje mesto tako, da bere knjigo na ekranu s svojo glasbeno kuliso.
To ima pozitivne učinke. Agresivnosti je še manj kot prej, število zločinov se je od izuma pametnih telefonov znižalo, mesto je vljudno in relaksirano. Le slepi bobnar na podzemni železnici ima manj publike kot kdaj prej. Gasilcem nihče ne igra na kitaro.
Kar je prizoru na 4. aveniji dalo skoraj pastoralen okvir. Manjkali so samo še črički. Delavec je prilezel iz luknje in nekaj rekel sodelavcema. Pobrali so torbe, pokimali gasilcem in odšli. Tovornjaki so se premaknili, cesta se je izpraznila. Spodaj ni bilo nič narobe. Mediteran.
Civilizacije se sploh ne razlikujejo tako zelo. Američani se lotevajo reči tako kot vsi drugi ljudje na svetu, ki živijo v toplih poletjih. Le da znajo narediti paniko kot nihče drug.
