Po ugotovitvi navzočnosti je Klajnškovo tudi Krkovič zaprosil, ali lahko odide, saj ima kot vodja koordinacijskega odbora za proslavo, ki bo v soboto na Kočevskem, številne obveznosti. Sodnica se je zato vprašala, ali bo v dvorani kmalu sedela sama z odvetniki. Zagovornike je opomnila, da bo prihodnji teden videokonferenca, "in če se bo taka neresnost kazala še naprej", bo morala razmisliti o prisilnih ukrepih.

*** Sodnica v primeru Patria je vse bolj osamljena (Dnevnik, 18. junija 2012) ***

"Domoljubja je v naših šolah premalo; nič ni narobe, če na šolah proslavimo tudi dan državnosti in otroke učimo, naj spoštujejo svojo državo. Lepo pa bi bilo, če bi to počeli tudi tisti, ki jo ta hip vodijo. Recimo tako, da bi se udeležili sodnih obravnav, ko so nanje vabljeni, ne pa da se sklicujejo na službene obveznosti. Te pravice namreč 'navadni' državljani nimamo."

*** Ravnatelj OŠ Dol pri Ljubljani Gregor Pečan pogreša domoljubje v sodnih dvoranah (Dnevnik, 18. junija 2012) ***

Politiki se radi slikajo s športniki, ko ti prinašajo uspehe, rezultate, kolajne. Jasno je bilo, da se bo po osvojitvi Stanleyjevega pokala ne samo Hrušica, ampak cela Slovenija prepoznala kot kvart, no ja, prej predmestje Los Angelesa. In prav tako je bilo jasno, da ob takih rezultatih prislonijo svojo skledo tudi politiki. Čeprav pred tem nič ne naredijo za dobrobit športa. Dobro, to je univerzalni problem. A pri nas delujejo celo proti interesom športa. In to ne zaradi kakšnih ekonomskih računic (šparanje itn.), ampak zaradi čisto političnih motivov. Dejansko se povsod, celo v športu, odvija prastari kulturni boj. Kar se najlepše vidi ob pripravi na največjo športno prireditev v zgodovini samostojne države - evropsko prvenstvo v košarki. Osnovni problem je, da je prvenstvo domislica tistih, ki morda niso izbranci sedanje oblasti. No, nobenega dvoma ni: tudi v športu je pogosto pomembno, ali si levičar ali desničar. A ne na tak način, kot si predstavlja sedanja oblast. Denimo, v košarki nikogar ne zanima, kakšne so politične orientacije igralca, je pa pomembno, katero roko ima dominantno. Nihče se ne vpraša, kakšne so politične orientacije Ginobilija ali Gorana Dragiča, čeprav sta levičarja. Levičarja sta na nek drug, čeprav zelo pomemben način, ki jima daje prednost pred večino branilcev. Če povsod drugod, tudi in še zlasti v kulturi, vrednostna orientacija opredeljuje našo preferenco, je v športu to popolnoma irelevantno. Zato bi lahko bila prizorišča vrhunskega športa mesta, kjer se brez predsodkov srečujejo ljudje različnih orientacij. In skupaj uživajo ob dobrih predstavah. Tega nekateri ne dojamejo. Tako so bili pred leti pripravljeni ugasniti Union Olimpijo, ker se jim je zdelo, da je bastion nekoga drugega. Neke druge politične orientacije. Kako banalno! Olimpija je (bila) praktično edini slovenski gigant v ekipnih športih najvišjega ranga. V nogometu na takšni tekmovalni ravni in s takšnim renomejem nikoli ne bo niti v sanjah noben slovenski klub. Rokomet in odbojka pa vendarle nimata takšnega dometa. Sedaj se Union Olimpija potaplja. Ni politika kriva, da je nasedla, je pa kriva, ker ne pusti tistim, ki bi bili voljni, aktivno sodelovati pri njeni rešitvi. A še huje je na nivoju reprezentančne košarke. Izjemna generacija ima zadnjo priložnost, in to na domačih tleh, da naredi velik rezultat. V vzdušju, kakršno vlada, ni pričakovati prednosti domačega terena.

Sicer pa se instrumentalizira celotne palete športa in športne politike. Tragikomični zapleti okoli kandidature za organizacijo svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah leta 2017 so razkrili vso bedo. V Južni Koreji kandidatom za večerjo niso servirali kakšnega obarjenega psa, ampak slovensko prismojenko. Najprej se je zdelo, da je pač šlo za neobvladanost nekega smučarskega funkcionarja, a na koncu se je izkazalo, da je bila ta patologija instrumentalizirana za politične obračune znotraj slovenske športne politike. Že prej smo od resornega ministra slišali namige, da ne bi bilo slabo, če bi prišlo do kadrovske prevetritve (češ, "ne potrebujemo elitnih športnih funkcionarjev. Šport je treba vrniti športnikom"). Seveda se je merilo na Janeza Kocijančiča, ki že "celo večnost" vodi slovenski olimpijski komite in sedi v pomembnih mednarodnih telesih. Med drugim je podpredsednik mednarodne smučarske zveze (FIS), član izvršnega odbora Evropskih olimpijskih komitejev itn. A slednje ne more biti slabo, prej dobro. V mednarodni košarkarski zvezi je bil večni in nenadomestljivi (generalni sekretar Fibe) Bora Stanković, ki je s svojim izjemnim vplivom neizmerno koristil ne samo srbski, ampak košarki celotne regije.

O.K. Pač slovenske zdrahe. In zdaj že bivši predsednik smučarske zveze, ki se je že pred časom proslavil s tem, da je Tino Maze proglasil za "razvajeno zvezdnico" ter namesto rešitve potenciral konflikt, je aktiviral agencijo Pristop, da pravilno interpretira zaplet!? Da, prav ste prebrali, piarovska agencija naj bi bila razsodnik! To je seveda absurdno, a samo po sebi ni sporno. Večji problem je, da se je na nenavaden način, s čudno motivacijo, a preizkušeno metodo vključila nacionalka. Namreč, ni soočala resničnosti navedb bizarnih SMS-sporočil (denimo v korespondenci s hrvaškim delegatom: "Mrzim ove igre i ne mozem cuvati janeza, nova vlast ga ikako ne voli ako gubimo treba da ide! Lp"), ki so častno ambasadorko slovenske kandidature Petro Majdič pripeljali do občutka sramu, ampak je angažirala Lovšetovo odvetnico. Ta se je sicer precej zabavno zapletala, a problem ni v tem, ali govori resnico ali laž. Odvetnik v principu ne govori resnice ali laži, ampak zagovarja interes svoje stranke. Zato ne more nastopati kot nemotivirana razsodnica, z mnenjem katere bi lahko postavljali koga na laž. Nacionalka pa je, namesto da bi soočala interpretacije z resničnostjo navedb (kar je sorazmerno lahko preverjati) ter direktno povpraševala vmešane, dala Lovšetovi odvetnici televizijsko areno. Kar pa vmešanemu Lovšetu ni koristilo, ampak škodilo.

Ne vem, kakšni so načrti sedanje vlade. Uničiti vse, kar ni pod njeno kontrolo? Zdi se že tako. Za posebnega pogajalca slovenske vlade s Fibo Europe je postavila bivšega predsednika KZS, ki s težavo prikriva, da mu gre bolj kot za uspešno izpeljavo prvenstva za nagajanje (maščevanje?) sedanjemu vodstvu. No, nekaj pa vendarle daje upanje na dober razplet vseh teh zatohlih šentflorjanskih zgodb. Namreč, število ljudi, ki bi jih močno razjezila sabotaža prvenstva in tudi nereševanje slovenskega (potencialnega) košarkarskega giganta, presega število ljudi, ki politično nasprotujejo sedanji vladi.

Ampak, saj veste. Politika ne deluje po principu racionalnosti. Še manj po načelu doslednosti. Gregor Virant je v DZ prostodušno ugotavljal: "...moj greh je v tem, da sem uporabil neki zakon, zdaj pa ga hočem spreminjati". In nič mu ni bilo nerodno. In se mu ni zdelo pametno molčati.