Predsednik SD Borut Pahor je v pogovoru za Radio Ognjišče napovedal, da bo svojo odločitev o kandidaturi za predsednika republike sporočil junija. Glede kandidature za predsednika SD pa pravi, da je bila glavni argument zanjo njegova ocena, da je mogoče z močnim voditeljstvom preseči "skušnjave socialne demagogije" in antivladne politike. Pahor je v pogovoru priznal, da se je s funkcijo predsednika republike spogledoval že celo svoje politično življenje. "Kateri športnik pa ne razmišlja o tem, da bo enkrat olimpijski zmagovalec," je še dejal Pahor.

STA, 30. maja 2012

***

Ko sem prejšnji teden prebral povzetek pogovora Boruta Pahorja za Radio Ognjišče, se mi je prvič nekako zasmilil. Mož že "celo svoje politično življenje" sanja, da bo enkrat predsednik. Hudo. Glede na to, da je Pahor vse od najstniških časov mladinski in študentski funkcionar, pri 26 letih tudi najmlajši član CK ZKS, pomeni, da so se njegove sanje vseskozi fiksirale na politično samopodobo. Hja, ne vem. Fantički sanjajo, da bodo piloti, vojaki, miličniki. Predpubertetna sanjarjenja se načelno ne vežejo na politiko, kolikor niso predstavniki teh poklicev že sami po sebi latentna politična instanca. Namreč, F. Greestein v svoji študiji Children and Politics (1965) ugotavlja, da se interes otrok za politiko najprej artikulira skozi banalne in afektivne predstave in predelave. Torej, najzgodnejša zaznava politike je nasičena z emocionalno obarvano presojo, apriornim zaupanjem in sploh harmonično predstavo.

Tudi predstava o nosilcih oblasti je izhodiščno pozitivna: politične osebnosti so močne, a dobronamerne, brez napak ter nastopajo kot zaščitniki in pomočniki človeka. Prva politična istovetenja se vežejo na uniformirani lik policista in gasilca, ker oba v ameriški kulturi predstavljata tako avtoriteto kot pravičnost in skrb za človeka. A dominantna figura otrokovih političnih zaznav in presoj je (v ZDA) vendarle predsednik države. Ocena se reducira na njegove oseb(nost)ne kvalitete. Razločevanje med funkcijo in osebnostjo politika nastopi šele sorazmerno pozno. V Evropi tako močnih zgodnjih, predpubertetnih identifikacij s politiko, to je s politiki, ni.

Vsekakor pa mladostne sanje biti miličnik, pilot, gasilec ali celo predsednik republike, razvodenijo z vstopom v puberteto. Takrat se interes usmeri k likom, ki generacijo povezujejo. Veliki športniki, glasbeniki. Identifikacija je predvsem funkcionalna: bil bi zvezda, ker je to promotivno v vrstniški skupini, ker to "napali" dekleta. In medtem ko so drugi v najstniškem ali ponajstniškem obdobju razmišljali, koga in na kak način spraviti v posteljo, je Borut razmišljal, kako bo nekoč spal s Pahorjem - s predsednikom Pahorjem. Tako rekoč sebe je zvabil v posteljo. Samoočaranost ga je očitno prezgodaj ujela in nikoli popustila. Zato ob vsakem nastopu zaigra lik Pahorja. V prvi vrsti skuša očarati sebe, nato tiste, ki ga nimajo radi, šele na koncu, če sploh, tudi svoje somišljenike.

Tako je bilo tudi prejšnjo soboto, ko se je podal v tekmo za ponovno izvolitev za predsednika stranke. Izvolitev je imel tako rekoč v žepu. Celo njegovi ključni konkurenti so bolj upali kot zares verjeli v presenečenje. Ne zato, ker bi ga članstvo tako zelo ljubilo, ampak zato, ker so začeli verjeti, da je on edina izbira, da nima alternative… da brez njega ne bodo preživeli. Tako se je skozi leta ponavljala situacija velike kritičnosti do predsednika in njegovega nenehnega soliranja in servilnosti do Janše in desnice ter hkratnega potrjevanja njegove kandidature. A tokrat je naredil prehudo napako. V svoji samoočaranosti si je želel na kongresni odprti sceni še enkrat več organizirati užitek z najavo kandidature za predsednika. Stranka je volilni kongres sklicala zato, da bi analizirala nesporni volilni poraz, že v uvodnem nastopu pa je Pahor preusmeril vso pozornost nase. Po tem nobena vsebina ni več zanimala nikogar, zato so mnogi izražali nejevoljo. Morda ga je ravno to stalo zmago v tekmi za predsednika stranke.

Seveda pa je Pahorjev poraz sprožil ugibanja, ali so "strici iz ozadja" zmagali ali izgubili. Ter seveda, ali je to povečalo ali zmanjšalo Pahorjeve možnosti v predsedniški tekmi.

Strici iz ozadja? To je paranoidni besednjak, ki je nastal v Majerjevi kovačnici in ga je, kot še marsikaj drugega, Pahor posvojil. Če bi bili strici iz ozadja tisti, ki domnevno skušajo krepiti Jankovića in PS, si najbrž s "kadrovanjem" v SD ne bi naredili usluge. Pahor je s svojim nenehnim spogledovanjem z desnico in podrejanjem Janši dobesedno potiskal tradicionalne socialdemokratske volilce v naročje Jankoviću. Pod Lukšičem, če se bo znal oblikovati kot lider, bodo lažje prepoznavali obnovljeni socaldemokratski kurz svoje generične stranke in izbire. Vpliv pa so v soboto vsekakor izgubili predvsem strici iz nekega drugega ozadja. Tisti, ki so si s ponovnim in nadaljnjim Pahorjevim vodenjem SD obetali pasivno podporo in nevtralizacijo sicer velike moči opozicije v DZ. Zato se čez vsako mero kritično ukvarjajo z menjavo. Lukšiču menda še čestitali niso, čeprav to spada v bonton formalnega komuniciranja med parlamentarnimi strankami.

SD pod Pahorjem je bila potencialno močna. A res le potencialno. Ko je Kocijančič namreč prepustil vajeti stranke Pahorju, mu je zapustil 9,03-odstotni izkupiček na volitvah leta 1996. Po petnajstih letih Pahor zapušča Lukšiču 10,52-odstotni izkupiček zadnjih volitev. Kakšen hud prirastek to ni. V resnici je stranka enkrat samkrat doživela uspeh. In sicer po tem, ko je razpadel imperij LDS. Razen te izjeme je vedno bilo tako, da se je na javnomnenjskih raziskavah redil Pahor, ki so ga neobvezno podpirali, a ne volili tudi na desnici, stranka pa je životarila in capljala na mestu. Bolj kot Pahor sta torej k zmagi 2008 prispevali razpadajoča LDS ter zavožena legislatura Janševe koalicije.

In sedaj? Kaj si lahko obeta od predsedniških volitev? Po eni strani je s samonajavo in samopromocijo predsedniške kandidature stranko postavil pred zid, po drugi strani pa v levem volilnem telesu niti slučajno ne dohiteva Türka, ki ima tudi med volilci SD večinsko podporo. Če stranka ne podpre kandidature, bo to proizvedlo določene notranje težave v že tako razklani stranki. Če ga podpre, pa bo spet izgubljala del svojega volilnega telesa. A ni razumljivo, zakaj se te kandidature veseli Janša. Če gre (in očitno gre) Pahor v spopad, se lahko zgodi, da gresta v drugi krog dva leva kandidata, kar bo po nepričakovanem porazu favorizirane SDS na državnozborskih volitvah nova zaušnica desnici in ponižanje njihovega kandidata. Po Pučniku, Brezigarjevi in Peterletu tako desnica prvič ne bi imela svojega kandidata v drugem krogu. Si predstavljate bizarno situacijo, ko bi ali celo bodo svojim volilcem namigovali, naj taktično raje podprejo Pahorja kot Zvera, ker ima edino on potencialni domet, da lahko zmaga za desnico? Če bi, kar pa je malo verjetno, Pahor potem zmagal, bi osmislil svojo vizijo: biti predsednik vseh desničarjev. Desnica pa tudi: končno bi imela svojega levega predsednika.

Tudi to je Slovenija.