Vlada je na seji podprla novelo zakona o poslancih, ki jo je v DZ vložila skupina poslancev s prvopodpisanim predsednikom DZ Gregorjem Virantom. Vlada novelo v celoti podpira, saj se je v preteklosti pokazalo, da veljavna ureditev pravic poslancev ob prenehanju mandata ne omogoča učinkovitega nadzora in preprečevanja zlorab.

***

Gregor Virant se zaveda nevarnosti, da bi neodgovorni bivši poslanci in funkcionarji zlorabljali nadomestila.

***

Moj politični spomin nese precej globoko nazaj v čas prejšnjega režima. Spomnim se, kako je kdo ob kakšni prelomni točki deloval; ali se je izkazal; ali je njegova takratna podoba v opreki s sedanjo; ali sedaj prezentirana podoba ni usklajena s takratno vlogo. Je ta spomin prednost? Kaj pa vem. Včasih je breme, ker ne moreš zaupati in verjeti na besedo tistim, ki te javno nagovarjajo. Spomnim se, da sem se v »herojskih časih« moje generacije kot mlad asistent enkrat zapletel v vročo »aktualnopolitično« debato z enim od takratnih dekanov in ga prepričeval, da sedaj neustavljivo prihaja na sceno nova generacija politikov. Vprašal me je, v čem pa so novi ti mladeniči, ki so se že od študentskih let spretno in glasno involvirali v politične strukture, pa sem zabrusil, da so to nosilci nove politične morale, on pa mi je še bolj cinično pritrdil, da imam na žalost kar prav. In sedaj, več kot četrt stoletja kasneje, se tega dialoga z omenjenim starejšim kolegom grenko spominjam. Imel sem prav. Prinesli so novo moralo. A zmotil sem se v kvalifikaciji. Prinesli niso le nove, ampak sprevrženo moralo. Danes tisti, ki sem jih imel takrat v mislih, obvladujejo Slovenijo enkrat z ene, drugič z druge strani pozicijsko-opozicijskega zidu. V političnem in gospodarskem smislu. Ti isti ljudje veljajo danes za najbolj ugledne tajkune, ponarejevalce, lažnivce, korupcijske prevarante z mednarodnimi referencami in kar je še kvalifikacij politične odličnosti.

No, na videz se stvari spreminjajo. A le na videz. Ker se v različnih fazah obkrožajo z različnimi oprodi in »političnimi partnerji«, ki odigrajo enkrat bolj, drugič manj posrečene epizodne vloge, imamo občutek, da je na slovenski politični sceni prepih, da se ne vem kaj novega dogaja. Tako smo se lansko leto naposlušali, da prihajajo resetiranci, ki bodo prinesli nov veter in novo moralo. Vetra je bolj malo, morala pa je res izostrena. In v službi starega, t.j. ohranjanja statusa quo. Ravno resetiranci so omogočili, da vlada človek, ki je volitve izgubil. V tem smislu ni njihova misija nič bolj plemenita, kot je bila svoj čas Jelinčičeva ali kasneje tudi DeSUS-ova. In ta teden smo dobili nov reset. V podobni funkciji kot prejšnji. A še bolj obskuren. Neka skupina »vizionarjev« se je organizirala v nič manj kot Zavod, ki med drugim kliče na odgovornost sindikate, ki da so premalo kooperativni in izkoriščajo permisivno referendumsko zakonodajo in s pozivi k stavki še zaostrujejo krizo. Spoznanje za Nobelovo nagrado iz ekonomije: sindikati so krivi za ekonomsko krizo! Butasto, a na naslovnice medijev so le prišli. Kar o medijih pove vsaj toliko kot o varovancih novega Zavoda.

A vprašanje referendumske regulative je še enkrat pokazalo, da trenutna opozicija ne ve, kaj dela in tudi kaj naj bi sicer počela. Namesto da bi igrali nadzorno funkcijo, se obe parlamentarni opozicijski stranki spogledujeta s koalicijo, ki jo vodi stranka in predsednik, ki mu volilci niso dali mandata za vladanje. Sam sicer menim, da bi bilo treba vztrajati pri 40-odstotnem kvorumu, a tudi 35-odstotni je v redu. Argument, da bodo pri previsokem kvorumu odločili tisti, ki jih problematika ne zanima, je nesmiseln. Resnični problem doslej je bil, da je izrazita, a motivirana manjšina vsilila svojo referendumsko odločitev. A zanimivo je, kdo ugovarja izostrenemu kvorumu. Desnica s SDS na čelu. Zaradi prenizke udeležbe bi bili referendumi neveljavni in logičen sklep je, da bi se s tem možnost referenduma praktično ukinila, pravijo. S tem jasno nakazujejo, da ne mislijo zares in trajno urediti vprašanja legitimnosti instituta referenduma, ampak narediti ovinek čez nevšečnosti v času svoje legislature. Prav zato se mora opozicija vesti svoji vlogi primerno. Ustave ne gre odpirati na vrat na nos. Če imajo parlamentarne stranke resnično iskrene namene urediti referendumsko regulativo, naj dajo javno zavezo, da bodo soglašale s spremembo referendumske ureditve v zadnjem letu sedanje legislature. Do takrat pa naj koaliciji, ki je iz ozadja generirala in spodbujala večino referendumov v prejšnjem štiriletnem obdobju, kot Damoklejev meč visi nad glavo možnost referenduma. In predvsem je treba še enkrat natančno premisliti, kaj resnično sodi in kaj ne sodi v referendumsko vsebino. Človekove pravice vsekakor ne. Še pred nedavnim je tak referendum spodbujala sedanja koalicija. Na referendumsko preverjanje gotovo ne sodi tudi preverjanje ukrepov ob primeru naravnih nesreč. Nikakor pa ne bi smeli pristati na onemogočanje izrekanja in preverjanje fiskalnih akrobacij na plečih davkoplačevalcev in prav tako na preverjanje strategij in investicij na področju obrambe in varnosti.

Še zlasti zadnje kaže na sprevrženost politike. Medtem ko režejo investicije v zdravstvo, šolstvo, znanje, kulturo, socialo in šport, Janša zagotavlja Obami in ZDA, da bomo še naprej vztrajali v Afganistanu. In še bolj perverzno: dali bomo 6,8 milijona evrov za sodelovanje v projektu vohunskega brezpilotnega letala, ki ga v tem trenutku res nujno potrebujemo za razvojni preboj države. Moj prijatelj je to perverzijo komentiral z besedami, da gre za najdražji fototermin v zgodovini samostojne Slovenije. Namreč, Janša se je v Chicagu lahko za hip fotografiral z Obamo. Čestitamo! Ponosni smo.

Sicer pa norosti s slavno slovensko vojsko kar ne pojenjajo. Očitno se Majerjevim vojakom kolca po naborniškem principu stare, ideološko nasičene JLA. Tako je poslanec SDS Franc Breznik nedavno na odboru za obrambo DZ dobil preblisk, da bi kazalo znova uvesti obvezno služenje vojaškega roka. Že mogoče. A potem je treba najprej izstopiti iz zveze Nato, v katero smo stopili z obljubo po odpravi naborništva, ter omogočiti izbiro med služenjem vojaškega roka in civilnim služenjem. A ključni problem ideje ni, ali profesionalna ali naborniška vojska, ampak smotri, ki naj bi jim sledilo naborniško služenje. »Vojska lahko da nekaj zelo dobrih vsebin vsakemu posamezniku o orientaciji v prostoru, o domoljubju. Mislim, da to mladi generaciji izredno manjka, da smo tukaj zelo zaspali, da se mlada generacija nekako ne zaveda, kako je nastala ta država.« To pa je problem. To redefinira Slovensko vojsko iz obrambne v ideološko organizacijo. Glede na to, da ne gre zgolj za težko izogibljivo implicitno ideologizacijo, bi tako Slovenska vojska dobila status socialne ortopedagogike. Pravzaprav bi enote naborniških obveznikov postale kazensko-poboljševalni zavod. Tako kot v časih mladega Majerja.