Nikoli nisem bil član sindikata. Pri tem ne gre zgolj za to, da so sindikati javnega sektorja, skupaj z drugimi v Sloveniji, tipičen zaščitnik zastonjkarjev. Militantnost in demagoškost slovenskega sindikalnega gibanja je v grobem nasprotju z mojim sistemom vrednot. To neposredno pomeni, da sem proti, da se sindikat, ki naj bi me zastopal, na tak način bori za mojo plačo, saj sem prepričan, da to dolgoročno škodi meni in mojim otrokom.

Ko Štrukelj in kompanija rohnita proti neoliberalizmu v Sloveniji, je približno tako, kot bi za pomanjkanje vode v Sahari krivili pingvine z Antarktike. Tudi, če vse te pingvine strpamo v živalski vrt, v Sahari ne bo več vode. Na drugi strani imamo premierja, ki v govorih na televiziji iz univerzitetnih profesorjev, ki da delajo štiri ure na teden, dela razredne sovražnike. Se vam ne zdi, da se je vsakič v zgodovini tovrstna diskusija slabo končala!?

Povod razburjanja je predlog rebalansa proračuna za leto 2012. Vsi so osupli nad znižanji postavk glede na proračun iz leta 2011 in to je privedlo do omenjene stavke. Z rebalansom se odhodki proračuna znižujejo za približno 350 milijonov evrov. Torej le 350 milijonov in ne 800 milijonov, kot se pogosto omenja v javnosti. 800-milijonsko znižanje je glede na predvideni proračun za leto 2011, vendar je bila dejanska realizacija že bistveno nižja. Tako da je tisto, o čemer se tako razburjamo, le 350-milijonsko znižanje. 350-milijonsko znižanje odhodkov proračuna bi lahko dosegli, če bi glede na 2011 vse proračunske postavke znižali za 6,5 odstotka. Vendar se izdatki za mnoge postavke znižujejo bistveno bolj. Najbolj na področju zdravja, 21 odstotkov, sledita visoko šolstvo z 18 odstotki ter promet z 16-odstotnim znižanjem. Sociala, največja proračunska postavka, za 2 odstotka. Le nekaj odstotkov v javni upravi. Več o smiselnosti in nesmiselnosti posameznih komponent v jutrišnjem članku za Dnevnikov Objektiv, danes želim poudariti nekaj drugega. Ena postavka proračuna je, ki se je zelo povečala. Plačilo obresti na naš dolg se v letu 2012 poveča za 260 milijonov. Kar pomeni, da lahko znižanje celotnih odhodkov proračuna za 350 milijonov dosežemo le tako, da preostale postavke znižamo za 610 milijonov.

Znašli smo se torej v situaciji, ko se nam kažejo vse "koristi" razvojne fiskalne politike vseh preteklih vlad, še posebno pa umnega lomljenja krize bivšega finančnega ministra Križaniča. Ko je govor o slovenskem dolgu, je ogromno pametnih, ki vedo poudariti, kako podpovprečno je zadolžena Slovenija. Nikogar od pametnjakovičev pa ni zraven, ko je treba podpisati "socialni sporazum" s tujimi kreditorji. Ti pridejo na vrsto pri vladi pred Semoličem, Štrukljem, Posedijem in še kom. V bistvu se jim ni treba sploh pogajati. V kreditnih pogodbah je zelo jasno zapisano, koliko moramo za dolg plačati. In pogajanja o tem niso mogoča. To pač zato, ker še vedno redno hodimo do tujih kreditorjev in jih prosimo, da nam posodijo še več.

O 350 milijonih manj izdatkov se pogosto reče, da jih bo država privarčevala. Kar je seveda smešno. Kljub rebalansu se še vedno zadolžujemo. V letu 2012 še dodatno za približno milijardo evrov. Se vam povečanje odhodkov za obresti letos zdi veliko? Vendar se bodo še povečevale. To smo že vedeli, oziroma bi morali vedeti že dolgo časa nazaj. Tako so nam tudi mnogi govorili. Vendar smo bili pametnejši. Dodatno zadolževanje v zadnjih treh letih smo zelo neučinkovito porabili. Ko rezultatov ni bilo, je politična nomenklatura hitela pojasnjevati, da smo lahko ponosni, da smo ohranili eno največjih stopenj solidarnosti v Evropi. Klientelistične sprege za bivšim ministrom Križaničem so v finančnem sistemu naredile škodo, ki se bo merila v stotinah milijonov in bo postala očitna, ko bo kakšna domača banka propadla ali bila kam pripojena, kakšna druga pa dokapitalizirana.

Ob vsem si postavimo logično vprašanje. Kakšen bo predlog proračuna za leto 2013? Plačevali bomo še več obresti kot letos in deficit bomo morali znižati še za vsaj dodatnih 500 milijonov. Če je letošnji rez po postavkah proračuna 610 milijonov, bo moral biti v letu 2013 800 milijonov. Šokirani zaradi rebalansa proračuna 2012? Kaj bo šele ob predlogu proračuna za leto 2013?!

Sindikalne zahteve so v oblakih. Obnašajo se, kot da denar prihaja z neba, potem pa se jezijo, ko ga zmanjkuje, ker je treba plačevati obresti na dolgove. Naslednje leto sledijo novi rezi in dvigi davkov. Pri tem bo glavnina odpadla na višjo stopnjo DDV. In to ne zaradi večje pravičnosti, kot trdijo salonski levičarji, temveč zato, da bodo relativno več za polnjenje proračunske luknje prispevali tudi upokojenci.

Uspešnejši kot bodo sindikati javnega sektorja pri svojih zahtevah, huje bo v letu 2013. Na dlani je, da bo ob teh finančnih omejitvah v javnem sektorju prišlo do odpuščanja. Sindikati bodo dosegli to, kar so vedno: Zaščita plač zaposlenih in socialna pomoč za tiste, ki bodo zaradi njihovih zahtev izgubili službo. Tudi prav. Največ bo za znižanje števila zaposlenih v javnem sektorju dosegla prav ta militantnost sindikatov.

Dajmo temu ob bok premierjevo neokusno retoriko o profesorjih, ki delajo le štiri ure na teden, imajo pa visoko plačo. Kaj so šele potem raziskovalci na inštitutih, ki ne predavajo niti ene ure na teden? Vse skupaj na obeh straneh izjemno konstruktivno. Otroci premorejo več zrelosti. Mi pa imamo opravka z ihtanjem odraslih otrok tako na eni kot drugi strani. Letos se bodo skujali o proračunskih rezih v višini 610 milijonov in s tem vzpostavili odlično osnovo za "konstruktiven dialog", ko bo naslednje leto treba znižati odhodke in/ali dvigniti davke še za 800 milijonov. Če se ne bomo o vsem tem kmalu začeli normalno pogovarjati, bo naslednje leto zgodovinsko.