Prostor je čist in lepo urejen, nič od mestnega hrupa ne prepleza zidu. Ob sultanovi grobnici se ustavijo moški in ženske in zmolijo kratko molitev za umrle. Potem zavijejo desno do stopnic, ki peljejo do pritlične lesene zgradbe, kjer za nizkimi mizicami Turki berejo časopise. Sredi pokopališča je preprosta kavarna. Natakarji neslišno hodijo mimo s pladnji čaja in dišečimi skodelicami kave, medtem ko mujezini iz sosednjih džamij kličejo k molitvi. Čas se je ustavil nekje sredi devetnajstega stoletja, ko orientalizem še ni bil psovka.

V prelepem sončnem jutru sem tam sedel z ameriško prijateljico, ki je v mestu čakala letalo za Kabul. Tam dela stvari, ki jih te dni Američani delajo v Afganistanu. Postanek na Divan Yoluju je bil prijeten predah med svetovi, kjer vse vrvi od aktivnosti, delovne nervoze in globalnih načrtov ureditve sveta. Prostor bi moral biti spomenik spokojnosti, kar se za kavarno na pokopališču spodobi. Le da so Turki okoli naju imeli v rokah ipade in prenosne računalnike in živčno tipkali. Vsi so hkrati telefonirali in delali čast svojim temnim poslovnim oblekam in brezhibno zavezanim kravatam. Mimo so drvele množice študentov univerze, ki je nekaj ulic naprej. Moj telefon se je tresel, ker se je hotel priključiti na brezžični internet na eni od petih ali šestih ponujenih povezav. Na poti do kavarne sva šla mimo dveh Starbucksov, kjer so gostje počeli isto. Arhitektura okolice je bila starodavna, polna arabesk in fajanse, v njej pa so ljudje počeli enako, kar počnejo ljudje po vsem svetu. Gledali so v ekrane in urejali svoje profile na Facebooku.

Prijateljica je prišla s krajšega potovanja po Evropi in je dajala neprijetne pripombe, ki jih Američani dajejo te dni.

"Ti, pa kaj se je zgodilo z Evropo?"

Vljudno sem pripomnil, da sediva v Evropi in da je turška kava, ki jo pijeva, v resnici evropska kava. Če bi se usedla v avto in se odpeljala proti zahodu, bi bila v nekaj urah v Grčiji. Sultanahmet je trdno zasidran na evropski celini in se posmehuje vsakemu, ki misli, da Istanbul ni evropska prestolnica. Le nekaj korakov naprej pa bi lahko pila ameriško kavo, do katere so Evropejci dobili nekoliko presenetljivo veselje. V turških knjigarnah prodajajo knjigo Bog ni velik pokojnega Christopherja Hitchensa, plakati pa so najavljali, da v mesto prihajata filharmonični orkester BBC in Deutsche Kammerphilharmonie iz Bremna. Časopisi se sprašujejo, ali bo Turčija letos imela štiri- ali osemodstotno gospodarsko rast, in jezika recesije ne poznajo.

"Ne mislim te Evrope," je živčno rekla. "Mislim vašo Evropo. Turki mislijo na to, kje bodo čez deset let, vi bi radi bili tam, kjer ste bili pred desetimi leti."

Že sem hotel vzrojiti, kaj pa politični zaporniki, novinarji, ki jim zapirajo gobce, bombe v Kurdistanu in impotenca na sirski meji. Vendar sem se zadržal in sem govoril o nas. V primerjavi z evropskimi sosedami je Turčija pametna država. Grčija je veljala za zadnji branik Evrope pred napadi z vzhoda, zdaj je vprašanje, kako lahko Turčija pomaga pri reševanju Grčije pred Evropo.

Priznal sem svojo zadrego, ker sem prišel iz države, ki intenzivno dela za to, da bi svojo politiko prilagodila standardom manj razvitih afriških držav. Po veselju nad priznanjem neodvisnosti, ki ga je Zimbabve dobil deset let pred Slovenijo, je država najprej uspešno napadla samo sebe in se potem agresivno lotila lastnih državljanov. Da bilo še bolj boleče, je pot neodvisnosti začela kot najbolj razvita država srednje Afrike. Potem pa je klanska politična ideologija razvito ekonomijo v dveh desetletjih speljala do točke, ko se državljani vprašujejo, ali so ohišnice dobra rešitev za njihov gospodarski položaj. Ni lepšega kot pod modrim nebom Bosporja slikati domovino v najbolj črnih barvah. Še zlasti ker ji je ta barva tako ljuba. Nisem zasledil načrtov o tem, kako bi slovenska podjetja gradila mostove čez Bospor, v Ankari pa so se resno pogovarjali, ali bi Turčija lahko kupila letalsko družbo Adria ali vsaj mariborsko letališče.

"Razumem," je rekla prijateljica. "Medtem ko vi razpravljate o svoji usodi v svetovni gospodarski krizi, Turki delajo."

Američani so s svojo neposrednostjo včasih zares neprijetni. Vendar je tam okoli bila pripomba na mestu. Vsaka stvar (razen oljčnega olja), ki jo v Grčiji primeš v roke, je narejena nekje drugje. Vse, kar gre mimo tebe v Turčiji, je narejeno tam. Mercedesovi avtobusi, Toyotini avtomobili, turški pralni stroji in hladilniki. Tudi Mercedesovi avtobusi, ki vozijo po Grčiji, so narejeni v Aksarayu in Istanbulu.

"Mislim, da vem, kaj se je zgodilo," je rekla prijateljica. "Turki so hoteli v Evropsko unijo in so iz Turčije delali evropsko državo. Ideja je bila, da oni pridejo v Evropo. Potem jih vi niste hoteli in so Evropo preselili v Malo Azijo. Vso politično modrost in gospodarsko pamet ste investirali sem in si naredili konkurenta. Če prav razumem evropske časopise, si na vso moč želite, da Turčiji ne bi uspelo."

Z veseljem bi ugovarjal ameriški preproščini in bi raje govoril o Afganistanu, ki je po njihovi zaslugi zadnjih deset let prioriteta evropske politike. Ali o Iraku, ki je bil skoraj desetletje na drugem mestu. Vendar je res, da je ozemlje med tema državama in prvo evropsko mejo zares privlačno. Še pred petimi leti so turški sogovorniki sami začeli govoriti o integraciji Turčije v Evropo. Zdaj v Ankari v parlamentu pišejo novo ustavo, na zunanjem ministrstvu pa jih je treba spodbuditi, da začnejo govoriti o integraciji v Evropo. Evropa sicer tudi ob Ataturkovem mavzoleju sveti še zelo močno, ampak morda svetloba potuje bolj počasi, celina pa je že nekje drugje. Zato v pisarni generalnega sekretarja z veseljem govorijo o integraciji Balkana v turško ekonomsko sfero. Če Evropa prav noče biti imperij, bo pač kdo drug zasedel njeno mesto.