***
Politiko lahko napravimo za svoj poklic na dva načina: ali živimo za politiko ali pa od politike.(…) Od politike kot poklica živi tisti, ki stremi za tem, da iz nje napravi trajen vir dohodka, za politiko pa tisti, ki mu ne gre za to.
Max Weber
***
Želim poudariti, da smo socialni demokrati edina levica, vse preostalo, kar se pač poskuša predstaviti, je daleč od levice, in trdimo, da ta hip v slovenskem političnem prostoru kapital prevladuje, zato še kako potrebujemo levico, in ta hip je v parlamentu samo ena resna in s tradicijo, bi rekel, prežeta stranka, in to smo socialni demokrati.
Janko Veber
***
Neverjetno, kako se vzorci obnašanja ponavljajo. Kot da se iz prve Janševe "hard core" vladavine nismo nič naučili. Ne samo, da se nismo nič naučili, napake celo poglabljamo. To, kar zdaj tako prostodušno in brezdušno počne vlada, je možno samo pod predpostavko epidemije strahu in servilnega sodelovanja. In vladni koaliciji gredo ta čas na roko mediji, ki so popolnoma sprejeli govorico šoka in govorico strahu. Nič več ne govorijo, da vlada pravi, da bo hudo, če ukrepov ne sprejmemo, ampak zgolj, da bo hudo. Češ, če ne bomo pridni, bodo prišli strici iz EU. Pa se nihče ne vpraša, kako smo lahko tako na tleh, če pa smo še vedno plačniki v vrečo za Grčijo in druge "neodgovorne" dežele. Kako to, da smo še vedno v skupini držav obvladljivega javnega dolga? Res pa je, da je demografska struktura ena najbolj neugodnih v evrskem območju. A kakor koli. Ne pozabimo, da so prav zdajšnji oblastniki rušili poskuse dolgoročne stabilizacije. Rušili so neizogibno pokojninsko reformo, pa ureditev področja malega dela. Naj zdaj ne jamrajo.
Ta govorica šoka in občutek strahu, nemoči so postali dnevna oprema medijskih vesti, pogovorov. In prav to vlada rabi, da lahko vsili svojo neoliberalno doktrino. Mediji dobro vedo, kako so se izšle volitve, pa vseeno ne naslovijo na Janšo kategoričnega sporočila: Izgubil si volitve, na vse pretege si si prizadeval, da vseeno prideš na oblast, zdaj pa ne stokaj, da je hudo, da ne bo šlo brez "neljubih rezov".
V predvolilnem obdobju Janša ni obljubljal in napovedoval tega, kar zdaj počne ali načrtuje. Nič ni bilo govora o rezanju porodniških dopustov, o ukinitvi brezplačnega vrtca za drugega otroka. Nasprotno! Samo preleteti je treba predvolilna soočenja in objave, da se prepričamo. Na Siolovo predvolilno anketo (24. november 2011), ali brezplačni vrtci ostanejo, je SDS odgovorila: "Ta ukrep je uvedla vlada Janeza Janše in ga bomo izvajali tudi v bodoče."
Kako absurdno, štiri mesece kasneje politika, ki definira družino kot temeljno celico družbe, to isto postavlja na dieto.
.jpg)
Janševi doktrini šoka in superhikovskemu načelu (vzemi revnim, da boš nagradil bogate) pa ne gre na roko samo neodzivnost in servilnost medijev, ampak tudi obnašanje sindikatov in opozicijskih strank politične levice.
S tako zastavljeno reformo lahko Janševa neoliberalna doktrina uspe samo, če bodo odpovedali sindikati in leva opozicija. Upam, da se motim, a ves čas se vsiljuje občutek, da so ob tako rekoč izrednem stanju sindikatov javnega sektorja preostali sindikati nekoliko hladni, preveč "sodelujoči". Prav lahko se namreč zgodi, da se bo Štrukelj zagnal na juriš, sredi bojnega polja pa bo ugotovil, da je za seboj pustil brisani prostor. Če uspe vladi razdeliti sindikate, je najtežje bitke že dobila. A tudi sindikati javnega sektorja bodo morali izjemno pametno reagirati, da vzpostavijo balans. Generalna stavka je zadnje orožje in vedno se dotakne tudi uporabnikov. Pred leti so šolniki doživeli fiasko, ker so šli v stavko pred koncem šolskega leta, ko starše skrbi predvsem uspešen zaključek za njihove otroke. To seveda ne pomeni, da stavka ni pravo orožje. Tudi neizogibna je, če hočejo sindikati povrniti ravnovesje. Ravnovesje strahu. Iz novejše zgodovine vemo, da je v hladni vojni ravnovesje strahu edino možno ravnovesje. Zato si sindikati ne morejo in ne smejo privoščiti, da jim bo vlada ponujala rešitve po principu vzemi ali pusti. "Pogajanja" ne smejo imeti ultimativnih izhodišč. Ne smejo bazirati na grožnji in generiranju katastrofičnih scenarijev.
Še hujše kot v sindikatih, je stanje v opoziciji. Namesto da bi, kot je Saladinova vojska hrabrih Saracenov oblegala križarje, vladno koalicijo neizprosno oblegali iz dneva v dan, iz ure v uro, se med seboj prepirajo. O čem? O vsem. Denimo o tem, kdo je levičar. SD že ves čas deluje kot peta kolona v opoziciji. Vse naredi, da slabi položaj in vsako pobudo opozicije. Skače v hrbet enkrat enemu, drugič drugemu, kot je pred tem lezel (in še leze) v vse pore tretjemu. Potem ko je zavozil vlado in državo, se zdaj pripravlja, da se bo spopadel s Türkom. In lahko (čeprav težko) zmaga le z glasovi desnih volilcev; se postavi kot neformalni kandidat desnice.
In zdaj, ko poskušajo stranke leve opozicije končno stopiti skupaj na nekaterih projektnih točkah, se oglasi Veber in pravi: "Samo SD je prava levica". Kako prosim? Ko govorimo o strankah, ki nagovarjajo volilno telo, govorimo o politični levici. Kdo izmed njih je vrednostno in konceptualno levičar, pa je že drugo vprašanje. Pozitivna Slovenija je res konceptualno zmedena in nedefinirana, a reči, da je SD "edina levica", je ne samo napuh, ampak absurd. Blagor desni vladi, ki ima v opoziciji takšno levico. Leva SD je bila denimo kriva za predolgo nerešeno vprašanje izbrisanih. In Pahor osebno. Leva mestna vlada SD je zavlačevala z dovoljenji za džamijo v Ljubljani. In leva županja osebno. Se spomnite "romske krize" jeseni 2006? Na Kočevskem se je organizirala ljudska milica, ki je nadzorovala policijska vozila, da jim ne bi dostavljala Romov. In najbolj sprevrženih preventivnih lokalnih protiromskih akcij ni organiziral kakšen zakrknjen desničar, ampak takratni kočevski župan in poslanec SD Veber, ki je v najbolj žlahtnem rasističnem žargonu izjavil: "V občini Kočevje ni lokacije, kjer bi jih (Strojanove, op. p.) lahko krajani sprejeli." In predsednik najbolj leve stranke? Molčal je!
Toliko o pravih levičarjih.
