Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska, ki se jim je lani pridružila Južna Afrika, so že prepoznavne kot BRICS, blok, ki ga je pred dobrim desetletjem okvirno nehote izrisal ekonomist Jim O'Neill v članku o premiku globalnih gospodarskih težišč. Ideja je bila najprej všečna Moskvi, že vpeti v azijski trikotnik s Pekingom in Delhijem prek šanghajske organizacije za sodelovanje, v Jekaterinburgu se je leta 2009 formalizirala v četverokotniku z Brazilijo, svoj peti in s tem afriški krak pa dobila pred poldrugim letom. BRICS ni na nekem večstranskem sporazumu utemeljena povezava, ampak zgolj forum, ki se predstavlja kot organizacija za spodbujanje trgovinskega, političnega in kulturnega sodelovanja med peterico držav s štirih celin. Je pa tudi zametek nečesa, kar O'Neill s prvotno skovanko BRIC ni imel v mislih, saj je četverico hitro razvijajočih se gospodarstev postavil v primerjavo z razvitimi v skupini G7 ter znotraj leta 1999 oblikovane skupine G20 in ne v morebitni posebni blok.

Enodnevno srečanje peterice voditeljev v Delhiju se kljub obsežni resoluciji z več kot 40 točkami in temami od evrske do sirske krize ni končalo z odmevnejšim dosežkom. Še največ pozornosti je vzbujala pobuda o ustanovitvi skupne razvojne banke kot bodoče tekmice močno kritizirani in ameriško nadzirani Svetovni banki, ki pa ostaja v nejasnih obrisih vsaj še do naslednjega srečanja BRICS v Južni Afriki. Redki zahodni komentarji vrha, ki ga niso odpravili kot priložnostno fotografiranje voditeljev držav z malo skupnimi točkami, so skušali izpostaviti vsaj slednje. Te pa so izrazita lakota po energentih in zahteva po stabilnosti njihovih cen, skrb pred poplavo cenenih dolarjev in evrov, ki se jim kopičijo v presežkih trgovinskih bilanc ter večji vpliv znotraj mednarodnega finančnega sistema. Toda zavedati se je treba, da Rim ni bil zgrajen v enem dnevu in splača se prisluhniti tistim redkim analitikom, ki BRICS vidijo kot začetek gospodarske in politične preureditve znanega nam sveta z ZDA in Evropsko unijo kot glavnima protagonistoma.

Več kot 40 odstotkov svetovnega prebivalstva, četrtina zemeljske površine, ki v nedrjih skriva glavnino neizkoriščenih naravnih virov, ter že 20-odstotni delež v globalnem bruto družbenem proizvodu ni pisana druščina neuvrščenih s komaj kakšnim skupnim imenovalcem iz obdobja hladne vojne. Podobno kot tedaj bivše kolonije se danes države BRICS res ne morejo rešiti oprijema vsestransko še superiornega Zahoda, ne gre pa spregledati podatka, da njihova medsebojna menjava raste po stopnji, ki na leto presega 40 odstotkov. Njihova včerajšnja nesporna gospodarska odvisnost od ZDA, EU in Japonske se je že spremenila v soodvisnost, ekonomske projekcije tja do leta 2030 in čez pa kažejo na zasuk zemeljskih gospodarskih polov, če ne bo prišlo do temeljitega premika v zahodni gospodarski politiki. Ta se na eni strani zanaša, da bo z injiciranjem denarja v gnil finančni sistem sprožila revitalizacijo realnega gospodarstva, na drugi pa, da bosta z (nedomišljenim) varčevanjem in razdiranjem socialne kohezije gospodarstvo in poraba hodila z roko v roki in ne pristala na povsem nasprotnih okopih. Oboje je iluzija, realno gospodarstvo se je namreč dodobra preselilo prav v države BRICS in N-11 ("next eleven" oziroma naslednjih enajst razvijajočih se držav, ki naj bi postale gospodarske sile 21. stoletja), uničevanje blaginjske države, ki postaja last političnih povzpetnikov in kapitalskih grabežljivcev, pa Zahodu izbija iz rok orodje, ki mu je zagotovilo ne le ideološko, ampak tudi ekonomsko zmago v hladni vojni - sistem, grajen na temeljnih človekovih in državljanskih pravicah.

Trenutno so bolj kot skupne točke peterice držav poudarjena njihova nasprotja, pa naj gre za kitajsko-indijske obmejne spore, tekmovalnost Pekinga in Moskve za vpliv v regiji ali skrbi Brazilije in Južne Amerike, da sta Kitajski zgolj surovinska baza in "oporišče" za prodor v Južno Ameriko oziroma Afriko. Ruska kvazidemokracija in kitajska komunistična vladavina nista ravno kompatibilni z bolj demokratičnimi režimi preostale trojice, redko pa stopijo skupaj tudi pri mednarodnih vprašanjih. ZDA (in posledično Zahod) zato BRICS vidijo kot naključno skupino nezadovoljnežev z ameriškim prevladujočim vplivov v svetu, ki pa je brez omembe vredne kohezije in celo dobrodošla pri krotitvi Kitajske, v kateri Washington prepoznava vse resnejšega tekmeca. Nesporno namreč je, da bi bolj izolirani Peking še hitreje krepil vojaške mišice in s tem dvigoval tlak v regiji in širše, tako pa je vendarle osredotočen na gospodarsko rast, kar ga sili v povezave z državami, ki lahko hitreje postanejo njegove tekmice kot trdne zaveznice.

Toda če starega imperialnega pravila "deli in vladaj" ni mogoče zavreči, to ne pomeni, da so večni imperiji. Ravno nasprotno. In ker je BRICS zametek zveze proti zahodnemu finančnemu in siceršnjemu dolarskemu imperializmu, ga velja pozorno spremljati. Evro je bil naiven poskus postavitve konkurenčne valute dolarju, podprt z že pokopano lizbonsko strategijo o Unijinem gospodarstvu kot najbolj konkurenčnem na svetu. Strah Evrope pred samo sabo ob izzivanju ZDA je botroval temu, da smo z evrom, posledično pa tudi celotnim evrskim gospodarstvom, tam, kjer smo. BRICS ne sanja o enotnem trgu, usklajeni fiskalni politiki, skupni valuti, ampak zgolj o razvezavi svoje blagovne menjave od dolarja. Nekaj podobnega je pred leti padlo na pamet Iranu pri trgovanju z nafto in ustanavljanju nedolarske borze zanjo, ki naj bi se širila na druge izvoznice.

Marca 2006 jo je pompozno odprl, julija istega leta je padel v nemilost varnostnega sveta ZN in danes je ne more prodajati niti za dolarje. Če bo BRICS izrinil dolar, ZDA ne bodo opletale samo z repom, ampak s celim telesom in v agoniji. Škoda, da je evro klecnil, bil bi dober ščit.