Leo je trpel. Vsak dan znova so mu neukrotljive misli svobodno tavale in namesto o prihodnosti slovenskega radia, ki ji je, kot vsi mi dobro vemo, posvetil svoje življenje, se je ukvarjal le še z lastnim občutkom osramočenosti, v katerega se je vse bolj pogrezal. Ničkolikokrat se mu je tako zgodilo, da se je sredi pomembnega sestanka, za trenutek iztrgan iz svojega zamaknjenega stanja, panično spraševal, o kateri radijski postaji je govor, in se zaman poskušal spomniti, kdo za vraga je Denis Avdić in zakaj mu je znano to ime.

V mislih je Leo te dni namreč vedno znova podoživljal en in isti prizor in vsakič se je v njem počutil enako nebogljenega. Vedno znova je pred očmi jasno videl, kako so ga hudobni možje v črnem potisnili v kot in silili v nečednosti, nato pa ga pustili tam onečedenega in objokanega kot majhnega otroka, ki glavo nemočno potiska med kolena, da bi skril pred svetom svoje krokodilje solze.

In tako je, medtem ko mu je neki sestankovalec navdušeno pravil o tem, kako je ta Denis Avdić včeraj že spet ušpičil eno svetsko, Leo v sebi hlipal, glasno in neustavljivo.

Kmalu je ubogi Leo dneve preživljal povsem odtujen od realnosti, ujet v svojo naraščajočo bolečino. In je le še kimal. Kimal je preračunljivim umazanim glasbenikom, ki so mu ponujali odstotke svojih avtorskih pravic v zameno za predvajanje na njegovih postajah, kimal je računalničarjem, ki so izračunavali, da se mora na vsaki njegovi postaji trikrat na dan zavrteti Final Countdown skupine Europe, kimal je obupanim politikom, ki so ga prosili za podporo in pomoč. Vsem je kimal ranjeni Leo.

A potem je prišel dan, ko Leo ni mogel več kimati in ni mogel več molčati in ko je moral to neznosno bolečino spraviti iz sebe, ne glede na vse posledice.

Grmada, na kateri me bo sežgalo ljudstvo, me ne bo pekla tako, kot me peče lastna vest, si je mislil in poklical je novinarje, svoje rablje, se postavil pred kamero, globoko zajel zrak in spregovoril: "Plačeval sem. Šest tisoč evrov na mesec sem jim plačeval. Plačeval sem, da so pisali medijski zakon po mojem nareku."

Nato je obmolknil, zaprl oči in čakal, da se od nekod pojavi Mel Gibson, ga grobo pritisne na havbo avtomobila, mu boleče zvije roke na hrbtu, natakne lisice in mu z naslade polnim glasom zašepeta na uho: "You have the right to remain silent. Anything you say or do can and will be held against you in a court of law."

A ko je ponovno odprl oči, je pred seboj zagledal le novinarje, ki so zmedeni buljili vanj, kakor bi se spraševali, kje za vraga je tu problem.

"Zgodila se je korupcija! Zakon je bil namesto v javnem spisan v zasebnem, v mojem interesu! V mojem finančnem interesu! Me razumete?! Naša država je bila oškodovana!" je tulil Leo, a se je zdelo, da nihče ni imel najmanjšega pojma, o čem govori. Novinarji so pospravili kamere in mikrofone, se mu zahvalili za izjavo, mu stisnili roko v pozdrav in odšli.

Še nekaj časa je Leo kot kip stal na mestu, s katerega je podal izjavo, čakajoč, da ga nekdo prebudi iz teh grotesknih sanj, nato pa se je nekako odvlekel domov. Zdaj je bil že prepričan, da se je zgodila kakšna nova naravna katastrofa ali pa se je začela nova svetovna vojna. Le tako namreč je bilo po njegovem mogoče pojasniti popolno nezanimanje sveta zanj in za njegove grehe.

A namesto tega je lahko Leo kakšne pol ure pozneje, spremljajoč poročila, ugotovil, da ni s svetom nič tako zelo narobe in da tukajšnje medije iz nekega razloga zanima le neko ponarejeno srednješolsko spričevalo. Še več, tudi direktorja protikorupcijske komisije in notranjega ministra je bolj kot Leova uspela korupcija žgečkal neuspeli poskus taiste Rada Pezdirja, pravosodje pa se je ubadalo s sto štiriindvajsetimi evri dolga nekega reveža.

Nikogar, ampak res nikogar v tej državi ni zanimal ubogi Leo Oblak in njegova slaba vest.

Sedel je tako pred televizorjem, odsotno menjal programe in premišljeval o tem, kakšen greh bi moral navaden občan, občan, ki ni poslanec ali vidni član neke stranke, v tej državi priznati, da bi to ljudem privzdignilo obrvi. Je za to družbo on, Leo Oblak, res neviden?

Nato ga je prešinilo. Če smo jaz in moji grehi zares nevidni, je pomislil, potem ni razloga, da se ustavim. Ne, potem lahko spremenim še kakšen zakon ali kakšnega na novo napišem.

Leo je nenadoma oživel in na njegovem obrazu se je po več mesecih znova zarisal nasmešek. Od popolnega radijskega monopola ga je namreč ločila le še ukinitev Radia Slovenija in njegovih treh postaj. Kar se mu v danih razmerah in v času vsesplošnega ukinjanja kulturnih inštitucij sploh ni več zdelo tako zelo nemogoče.

Še isti večer je Leu že uspelo priklicati nekaj zelo vplivnih ljudi v državi in vsi po vrsti so z zanimanjem prisluhnili njegovi ideji o varčevanju z davkoplačevalskim denarjem.

Ta svet je res lep, si je mislil Leo, ko je tisto noč tonil v sen.