Seveda se poleg višine skoka, kakor pri nordijskih poletih, na EMI dodeljujejo tudi ocene za slog, a glede na to, da smo na zmagovalnem odru nekoč videli celo Rebeko Dremelj, ki svoj živ dan ni pristala v telemarku, je vprašanje, ali imajo te ocene sploh kakšen vpliv na končni izid.

Težava za tiste, ki se po laskavem naslovu državnega prvaka v vokalnih poletih udeležijo evropskega prvenstva (tako imenovane Evrovizije), pa je ta, da tam večina nastopajočih zlahka poleti do najvišjih oktav in da zato tam o zmagovalcu odloča vse prej kot višina pevčevega glasu. Če ste denimo gledali letošnjo EMO, ste tam videli tudi nastop gostujoče francoske izvajalke, ki je med svojim vokalnim poletom tako zelo koketirala s kamero, da so slovenske gledalke iz obupa množično preklapljale na tekmo Atletiko-Barcelona, da bi z nogometom pomirile svoje drage, ki so bili na tem, da se zapodijo proti Kolodvorski.

Zato je povsem razumljivo, da so se vsi naši dosedanji nastopi na Evroviziji končali klavrno in da smo še največ uspeha poželi z Duom Platin, Anžejem Dežanom, Karmen Stavec in Rokom Žlindro, ki so vzbudili vsaj določeno mero usmiljenja evropskih gledalcev, saj so jih s svojimi nastopi spomnili na tiste eksotične smučarje iz Čada ali Mehike na olimpijskih igrah, ki se z zaostankom okoli pol minute ob stoječih ovacijah spuščajo v ciljno ravnino in tam ponosno izgovarjajo besede: "Važno je sodelovati, ne zmagati!"

No, pred leti se nam je, priznajmo si, kljub vsemu ponudila možnost za vidnejšo uvrstitev, saj smo v ogenj poslali posrečeno kombinacijo navihanega Magnifica in navihano delujočih Sester, ki pa so potem na evrovizijskem odru namesto politično nekorektne pop provokacije, s katero bi bile lahko Sestre, pomislite samo, Lady Gaga pred Lady Gago, pričarale komorno vzdušje slovenske državne proslave.

A najbolj žalostno je, da se nam tudi potem, ko smo s svojim daleč najboljšim evrovizijskim komadom doživeli polom, ni posvetilo, kako se nabirajo evrovizijske točke, marveč smo poskušali celo z opernimi pevkami in klasičnimi glasbeniki in na ta način Evropi sporočali, da se nam niti sanja ne, kaj je to popkultura. Kar je seveda logično, saj kljub neizmernemu trudu Jurija Bradača v globalni popkulturi obstajamo le toliko, kolikor je možno Slavoja Žižka pojmovati kot popkulturni fenomen.

Nato pa se nam je v nedeljo zvečer nepričakovano ponudila izjemna priložnost, da vstanemo iz pepela in na Evrovizijo namesto še ene dobre pevke, ki ni Darja Švajger, pošljemo dve nastopačici. Kar bi bil dobrodošel presedan, sploh glede na to, da nastopaštvo pri nas, vsaj ko gre za popkulturo, ni ravno zaželeno. Nastopaštvo pač ni del naše kulture in že kot mulcu te je ob še tako nedolžnem nastopu hitro nekdo prijel za ovratnik in te vprašal: "Kaj se delaš?"

"Delati se" je pomenilo izstopati, štrleti iz povprečja, česar okolica pri nas ni nikoli tolerirala. In zato so ljudje, ko so na ekranih zagledali Prusnikovi dvojčici, kako se brez omembe vrednega pevskega talenta prebijata proti vrhu zgolj s svojimi nastopaškimi sposobnostmi, dobivali ošpice. "Kaj se delata?" so jima tulili v televizor in modrovali, da bi ju moral ata Prusnik kdaj pa kdaj okrog ušes, da bi nehali pred širno Slovenijo afne guncati, se nespodobno zvirati po odru in gledalcem pošiljati poljubčke, kakor bi skupaj z njimi ovce pasli.

Takšno obnašanje, kakršnega sta med izvajanjem svojih pesmi uprizarjali Eva in Nika, je bilo za povprečnega gledalca nekaj skrajno nedopustnega in večina je do zadnjega upala, da se bosta dvojčici vendarle mumificirali, se postavili vsaka za svoj mikrofon in končno odpeli kakšno pesmico, kot se šika. A ne, Prusnički sta se, kakor bi hoteli doliti olja na ogenj, na finalnem nastopu provokativno našemili najprej v Japonki, nato pa še v partizanki in s tem dokončno razvneli odrskega kravala nevajeno občinstvo.

Zato bomo pač v Baku po pričakovanjih spet poslali dekle, ki je na predtekmovanju dosegla najvišjo oktavo, s še eno pesmijo, zaradi katere človek običajno zamenja radijsko postajo. To sicer ne pomeni, da nam ne bi vsem skupaj tudi tisti Konichiwa po desetih predvajanjih že začel presedati ali da Eva Boto ni izredno nadarjena mlada izvajalka, ki ji je treba v Azerbajdžanu zaželeti vso srečo.

Ne, to pomeni le, da smo se zopet že vnaprej izločili iz tekme za najvišja mesta in da se bomo med gledanjem Evrovizije še enkrat več navduševali nad tem, da je naši predstavnici uspelo pociljati vse visoke tone, nato pa se čudili temu, da to vrlino poleg nas cenijo le še hrvaški in bosanski gledalci.

A na srečo smo se, za razliko od športnih tekmovanj, na neuspehe na Evroviziji že navadili.