Kar se dogaja pred našimi očmi, se nam vsiljuje kot drama. Če bo kdaj kdo gledal na to dogajanje s takšne časovne distance, s kakršne je Gibbon gledal na stare Rimljane, kristjane in druge barbare (o čemer močno dvomim), od vse te drame ne bo ostalo ničesar. Kazali se bosta le aroganca in neumnost, videti bo le še ošabnost, zaslepljenost, nekompetentnost, pohlep in brutalnost. A tudi nam danes bi lahko bilo jasno, če že govorimo o drami, kako bedni predstavi smo priča. Problem je, da nas ta predstava golta vase. Nismo sicer igralci, ali režiserji, scenaristi, kostumografi, scenografi ipd., samo gledalci pa tudi ne.
Pretekli teden - podobno kot pretekle tedne - naj bi gledali predstavo moči. Kdo je subjekt te moči, je vse manj jasno. EU ne, ker iluzije o enotnosti ne more več ohranjati. Veliki evropske države? Ne. Države sestavljajo tudi državljani, teh pa o vsem tem nihče ni nič vprašal. Tudi če državljane po evropsko odpišemo, vlade še vedno niso države, politični razred v nobeni evropski državi nima o ničemer enotnega stališča (kar ni nujno slabo), naključni posamezniki, ki se najdejo na vrhu eksekutivnih vej oblasti, za krizni menedžment, ki se ga gredo, nimajo neposrednega in izrecnega mandata, neizvoljeni bruseljski evrokrati ne predstavljajo nobenega državljanskega telesa. Sarkozy in Merklova? To ni tandem s skupnimi interesi, programom in vizijo. In tudi če bi bil, na kakšni legitimni podlagi bi bilo to? Jeffrey Sachs je pred kratkim komentiral, da se Evropa kot svoje opore oprijema besed nemške kanclerke, ki pa je bolj redkobesedna. Evropa, ki je odvisna od besed nemškega kanclerja ali kanclerke, je bila program nekega drugega kanclerja (pred kakega tri četrt stoletja). Na srečo je za zdaj za kanclerkinimi besedami še polifonija političnih strank in institucij.
A četudi je evropska moč moč brez razločnega subjekta, v določenem smislu deluje. Ta teden je izučinkovala dve spremembi režima. Odhaja Berlusconi. Vendar ne odhaja iz tistih razlogov, iz katerih bi bil moral že davno oditi. Njegovo akrobatstvo na meji zakona so evropski državniški kolegi dolga leta brez vidnih težav prenašali. Zdaj so ga zbrcali iz igre, ker ni bil sposoben uveljaviti "varčevalnih ukrepov". Poniževalna politična smrt, ki v nekem smislu spominja na konec, ki so ga natovske podgane namenile Gadafiju. Hic transit gloria mundi... V Grčiji so postavili na oblast bankirja - potem ko so uprizorili javni diplomatski linč dosedanjega premierja in se začeli do grških oblasti javno obnašati kot Lagerführerji. O grških oblasteh bi lahko rekli veliko hudega, ne bi jim pa mogli očitati, da niso bile izvoljene. Zdaj ima Grčija vlado, ki ni bila izvoljena - po evropski volji, ne po volji ljudstva.
Evropa se lahko pohvali, da je dosegla ti spremembi režimov brez prelivanja krvi. Ampak zakaj sta bili potrebni? Da bi rešili evro. Tudi s tega vidika imamo pred sabo velik dosežek. V starih časih so vladarji kovali denar. Danes denar kuje vladarje. Ampak zakaj je ta specifični denar tako pomemben? Ker je edino, kar ima Evropa (večina Evrope) skupno. Ker je evropska politična vez. Snovalci Evropske unije so imeli zvijačno zamisel, da bodo najprej uvedli skupno valuto, ta pa bo potem po logiki stvari postopoma pripeljala do skupne politike, do politične skupnosti. Evro torej ni bil cilj, bil je sredstvo za doseganje ne le ekonomske blaginje, marveč tudi politične harmonije v Evropi. Ta zvijača uma pa ni delovala po pričakovanjih, marveč sprevrnjeno.
Evro je postal cilj, za katerega po komisarskem diktatu odhajajo vlade in predsedniki vlad, ulice se spreminjajo v bojišča, trgi pa v šotorišča. Ni več sredstvo za doseganje gospodarske blaginje, temveč cilj, za katerega je treba zategovati pas: če se v Evropi ne preliva krvi, se jo pa pije. Evro je postal zlato tele, ki ga evropski politični stan malikuje s krščansko gorečnostjo. Ne vodi do skupne evropske politike, postal je skupna evropska politika. Evropska politična skupnost je monetarna. Evropska politika govori jezik denarja. V evropski politiki govori denar.
To lahko razumemo "sociološko", v tem smislu, da evropska politika služi interesom velikih financ, da je podrejena diktatu tako imenovanih finančnih trgov ipd. Gre pa za več od tega. Evropska politika preprosto nima nobenega drugega skupnega jezika. Jezik, ki ga govori, pa nujno začrtuje okvire njenega delovanja, njen domet in vizijo.
Evropska politika tako obupano rešuje evro, ker rešuje samo sebe. Evropska skupna politika je namreč eksistenčno odvisna od skupne valute, na katero je bila postavljena. Reševanje te skupne valute pa poraja konflikte med nacionalnimi politikami in vse globlji razcep med političnim razredom in ljudstvom. Reševanje evra torej spodkopava in evropsko politiko in politično skupnost. Izrabljanje krize za poskuse "tesnejšega političnega povezovanja" bi to dinamiko samo radikaliziralo in poglobilo njena protislovja. Evropa brez politike je mrtva. Evropa, ki postavlja svojo politiko na evro, pa je velikan na glinenih nogah. Če bi se evropska politika res želela rešiti, kaj šele, če bi res želela kaj rešiti, bi se morala osvoboditi evra.
