Našim zavednim evropskim prednikom, modernim in učenim možem, kot sem rekel, sta kazali pot k izvorom naše kulture in civilizacije zgodovina in mitologija. Zgodovino so seveda morali spotoma pisati - to je čas, ko se rodi Alterthumswissenschaft, kot so takrat rekli v krajih, kjer so bili na tem področju najbolj delavni - in pri pisanju so si pogosto pomagali z miti. To je bil tudi čas razcveta mitologije. Ko je šlo za Evropo in njen grški izvor, mita ni bilo treba iskati. Kdo ne pozna mita o Evropi? Treba pa ga je bilo interpretirati.
Z mitom o Evropi so namreč težave. Med literarnimi fragmenti, ki so jih odkrivali, dešifrirali in interpretirali jezikoslovci, so bili taki, ki so nekatere učenjake napeljevali k misli, da tisti mit izvorno morda sploh ni bil grški. Toda vzemimo, da je bil, kar je bilo prevladujoče mnenje. Ampak težave s tem niso bile odpravljene. Mit namreč govori o tem, kako je vrhovni grški bog, spremenjen v prelepega belega bika, ugrabil prav tako prelepo feničansko princeso Evropo in jo na svojem hrbtu čez morje ponesel na Kreto. Po njej je naš del sveta dobil ime Evropa (kakor beremo v rimskih pesnikih, ki so, ko so Rimljani podredili Grke, radi obdelovali njihove mite). V čem je bil problem? V tem, da je bila Evropa Feničanka, da je bila semitskega rodu. Evropska zavest je bila v 19. stoletju že dovolj razvita, da ni bilo mogoče sprejeti, da bi bila naša mitska mati semitske krvi. In cele generacije evropskih akademikov so trdo delale, da bi izmile ta semitski madež z naših izvorov. Podobno nesprejemljiva misel je bila, da je Evropin brat Kadmus, ki jo je šel iskat in pritaval v Grčijo, prinesel s seboj pisavo. Naša evropska kultura ni mogla biti semitskega izvora! Še več, Kadmus se je naselil v Grčiji. Zgodovinarji, ki so mite brali kot šifrirana historična dejstva, se niso mogli izogniti sklepu, da mit o Evropi govori o feničanski kolonizaciji Grčije. Kako naj bi v zlati dobi evropskega kolonializma sprejeli zgodbo, da je bila naša zibelka kolonija - pa še semitska povrhu? Učenjaki so tako imeli veliko dela z obdelovanjem naše zgodovine in utemeljitvenega mita. Nemci, ki so bili pri čiščenju naših grških izvorov najtemeljitejši, so se lahko sredi prve polovice prejšnjega stoletja brez slabe vesti imeli za sodobne Grke, za dediče antične Grčije, za varuhe naših izvorov. Nič čudnega, da je bil eden od programskih ciljev nacistov preporod, ponovno rojstvo Evrope, Neugeburt Europas.
Bolj neposredno relevanten za našo današnjo Evropo je drugi vidik mita o Evropi: to, da ja naš utemeljitveni mit mit o posilstvu. Ko je Zevs z Evropo na hrbtu priplaval do Krete, se je spremenil v človeško obliko in jo posilil. Samo en srednjeveški krščanski komentator si je zamišljal, da je bog posilil Evropo kar kot bik. Bolj zanimiva od te seksualne fantazije je teološka. Pozneje v srednjem veku se je našel komentator, kakopak krščanski, ki je Evropo imel za alegorijo duše, Zevsa v bikovski obliki pa je priličil Kristusu, božjemu sinu, ki je tudi privzel telesno podobo, da bi prebival med nami na tem svetu in rešil naše duše. Tako kot je Evropa morala slediti Zevsu, mora naša duša slediti Kristusu in se ga držati kot zelo trdne opore. (V antičnih upodobitvah mita se je Evropa z roko trdno oklepala bikovega roga.) Kar so stari Grki imenovali "sveto poroko", so srednjeveški kristjani preinterpretirali v prikaz odrešitve. Ampak zanimivih in zgovornih interpretacij s tem še ni bilo konec.
Mercator, veliki kartograf, ki je živel v obdobju, ko je Evropa postajala politična skupnost, ko je postala "naša mati", Evropejcev ni identificiral s feničansko princeso, identificiral jih je z bikom, ki jo je ugrabil. Tisti bik, je zapisal, dobro uteleša "nravi in naravo" Evropejcev. Je "pogumen, drzen, okrašen z rogovi, bele barve, širokega grla, zalitega vratu, skrbi za vzrejo; je zelo vzdržen, toda če pride v stik z nasprotnim spolom, se razvname, potem pa je spet kreposten in zmeren. Takšna je tudi narava Evropejcev." Če je naš utemeljitveni mit že mit o posilstvu, je razumljivo, da prej ali slej pridemo do tega, da se identificiramo s posiljevalcem.
Da ne bi preveč poenostavili razmerja Evrope do Grčije, je treba vpeljati še en zgodovinsko-kulturni element. Ko se Evropa pojavi kot zemljepisni pojem, v eni od heziodskih himen, to ime označuje del celinskega grškega ozemlja. V poznejših virih je Evropa tudi oznaka za eno od dveh ali treh celin, ki so jih poznali Grki, največkrat pa nastopa kot ime za dele Grčije in današnjega Balkana. Ko gre za historiografske in politične vire, je ime Evropa praviloma uporabljano v tem drugem pomenu. Izvorno (če že govorimo o izvorih) je bila Evropa del Balkanskega polotoka. Ime so si v 4. stoletju začeli prisvajati apologeti kristjanizacije današnje Francije, potem pa apologeti karolinškega cesarstva. Ime je tu izgubilo svoj grški pomen in začelo označevati severozahodna območja današnje Evrope, ki so zaradi cerkvene politike začela postajati vse bolj sovražna do Grkov.
Danes Evropa Grčijo, ki jo je kot izvor svoje kulture in civilizacije vključila v Unijo, obenem pa zabrisala grški pomen svojega imena, skladno s svojim utemeljitvenim mitom - posiljuje. Temu posiljevanju, pri katerem Evropski uniji asistira Mednarodni denarni sklad, se danes reče reševanje dolžniške krize. Grško upiranje temu posiljevanju - siromašenju, razlaščanju, krčenju pravic in poniževanju - je upor proti vse bolj postkapitalistični roparski ekonomiji in poskusom njenega reševanja. Če bo to reševanje uspelo, bomo jutri vsi Evropejci Grki.
