Takoj, ko novica pricurlja v javnost, mediji začnejo svoj pohod: na župana, na ministra za okolje, na opozicijo, na inšpekcijske službe, zdravnike, strokovnjake za vodo, ekologe, na obolele in na starše umrlega otroka. Vsi prebivalci mesta sanjamo nočne more, kako pijemo razredčene iztrebke. Vsi smo na nogah. Upravičeno.

Zdaj pa nekoliko spremenjen scenarij: to se zgodi v nekem majhnem kraju ob meji s Hrvaško. Šele ko o tem poročajo nekateri mediji, sledi nekaj pojasnil, župan, ki so ga občani že leta zaman opozarjali na težave, zagotovi destilacijo vode in obljubi vodo s Snežnika. In to je to. Ljudem svetujejo prekuhavanje in jih prepustijo grozljivemu občutku, da lahko otrok po pomoti med umivanjem pogoltne govno. Odgovornosti ne prevzame nihče.

No, to ni scenarij, to se je zgodilo, to je stvarnost. Zgodilo se je v Loški dolini. Seveda ne veste, kje je Loška dolina, tudi jaz nisem še nikoli slišala za to notranjsko občino. A zanjo ni slišala niti oblast. Zanjo tudi noče slišati. Zato policija "zbira obvestila" in to je tudi vse. Vsi drugi pristojni organi molčijo. Podloža ni. Ni se zgodilo.

Lokalni prebivalec, lastnik zemljišča ob vodnem zajetju Obrh, pa pove, da "so bakterijo E. coli pričakovali". Pričakovali? Da, saj so se težave pojavljale že večkrat. Voda je bila nekoč čista, pred 25 leti pa se je začela peniti in pojavljati so se začele agresivne alge, značilne za umazano vodo. Ko so tovarno pohištva v Prezidu na Hrvaškem zaprli, so izginile. Ponovno so se pojavile pred štirimi leti, ko so v Prezidu zgradili kanalizacijo: "Ta se steka v vrtačo, od tam pa s podzemnimi vodami pride k nam."

In šlo naj bi za bakterijo E. coli? Zloglasno bakterijo E. coli? Tega suma, ki ga je izrekel direktor Pediatrične klinike, do danes niso ne potrdili ne ovrgli. Ko je v Nemčiji ta bakterija pred meseci zahtevala nekaj smrtnih žrtev, večinoma starejših ljudi, so pristojni zagnali akcijo, v kateri so najprej satanizirali kumare in povzročili milijonsko škodo španskim pridelovalcem zelenjave, nato okrivili domačega pridelovalca kalčkov in končno egiptovska semena. Vsa Evropa je bila na nogah. Pri nas pa je deset otrok v bolnišnici, eden umre, policija poizveduje, zdravniškega potrdila, ali je res šlo za E. coli, ni, voda pod mostom pa teče naprej. Kajti Slovenija je v nekaterih rečeh res razdeljena na Ljubljano in "ostale". In ti ostali nikoli ne ustavijo prometa in jih ne zastopa nihče. Razen ko je predvolilni čas. Takrat se gospodje politiki k njim pripeljejo v avtobusih, ki so jih tako nevajeni, da težko najdejo vrata. In takrat jim obljubijo, da jim bodo nalili čiste vode. Potem odidejo. Ti ostali pa morajo biti zadovoljni, če so ostali živi.

In v resnici imajo srečo, kajti ponekod jo drugorazredni odnesejo še veliko slabše. V ZDA že nekaj mesecev buri duhove razkritje, da so ameriški zdravniki v letih 1946-1948 pod vodstvom Johna. C. Cutlerja v Gvatemali, revni državi s skorumpiranim vodstvom, ki so ga obvladovale ZDA, delali poskuse na 5500 ljudeh, tudi na otrocih iz sirotišnic, in sicer pod pretvezo, da gre za brezplačni zdravstveni program. Med drugim so tisoč tristo ljudi namerno okužili s spolnimi boleznimi in potem opazovali razvoj bolezni, le pri polovici pa tudi učinek penicilina. Ljudje so umirali v strahotnih mukah, ob zdravniških posegih, ki jih zmore le najbolj bolna domišljija.

Je naključje, da je ta Cutler živel dolgo, častitljivo, nekaznovano življenje in leta 2003 pri 88 letih mirno umrl, čeprav je po Gvatemali v šestdesetih letih eksperimentiral tudi v domačih logih, z zaporniki v zloglasnem Sing Singu, nato pa v Tuskegeeju, kjer so revne Afroameričane uporabljali za poskuse od leta 1932, v štirideset let trajajočem projektu? In to kljub temu, da je bilo vse to početje skrbno arhivirano, "odkrila" ga je zgodovinarka medicine šele lani, v javnost pa je prišlo letos, ko je gvatemalska vlada odkrila le še pet preživelih? Ne, ni naključje. Gospod Cutler je bil namreč ugledni član ameriških zveznih zdravstvenih oblasti, raziskovalnega establišmenta in v sedemdesetih letih predavatelj na univerzi v Pittsburghu, kjer so tudi po njegovi smrti še predavali po njegovi literaturi, dokler leta 2008 ni postala splošno znana njegova vloga v Tuskegeeju. A tudi v tej pozni reakciji univerze je neznosna hipokrizija, saj je že leta 1993 v televizijski oddaji o Tuskegeeju povedal: "Pomembno je bilo, da so delno ostali nezdravljeni in nezaželeno bi bilo za zdravljenje uporabiti velike količine penicilina, saj bi s tem ovirali študijo."

Ja, tako je, oviranje študije bi znanosti povzročilo škodo. Zdaj je sicer slišati, da njegovi eksperimenti niso prinesli nobenih pomembnih znanstvenih odkritij. Kaj naj bi to pomenilo? Da bi bil greh manjši, če bi jih? Težava je drugje, težava je v tem, da je država dopuščala takšno "znanost", celo finančno podpirala poskuse na "drugorazrednih" ljudeh, tistih tam nekje v Gvatemali, in domačih, temnopoltih, psihiatričnih bolnikih, zapornikih… Cutler ni bil Mengele, s katerim ga zdaj primerjajo, saj je Mengele delal v izrednih razmerah in v strogi tajnosti, pod ponorelim kanclerjem. Cutler pa je bil državni uslužbenec od leta 1941 naprej in njegovo početje je dopuščala država z vrsto demokratično izvoljenih predsednikov; dopuščal ga je sistem. In dopuščalo ga je na tisoče ljudi, ki so v projektih sodelovali ali vsaj vedeli zanje. Dopuščali so ga vsi, ki so si zatiskali oči ali v svoji neverjetni oholosti verjeli v večvrednost enih in manjvrednost drugih, pa v to, da je znanost nad ljudmi. Cutler ni eksces, ampak običajni proizvod sistema, ki vzdržuje razlike. In ta/tak sistem ni nujno nacističen.

Ravno v tej točki pa se opisana primera, četudi neprimerljiva, stikata: da je z vodo v Obrhu nekaj narobe, je vedelo veliko ljudi, vedeli so lokalni oblastniki, zdravniki, inšpektorji, vodarji, običajni ljudje. In niso ukrepali. Otroček je umrl zaradi brezbrižnosti premnogih.