Pojem politike se je spreminjal skozi obdobja in spreminjala se je politična praksa, za potrebe tega komentarja pa lahko rečemo, da je politika urejanje skupnih zadev. Res je, da se v naših časih politika po svetu vse bolj privatizira in vse bolj služi privatnim interesom, vendar pa tisto določilo ali razsežje, po katerem je politika javna dejavnost, dejavnost, ki bolj od vseh drugih zadeva javno dobro, še ni bilo izbrisano. Kar je slabo za politiko, je zato slabo za skupno, javno dobro.

Pri nas imamo mnogo politikov, od katerih ima javnost več škode kot koristi. S svojim nastopanjem, s svojim delom in nedelom, so politiko spravili ob dober glas. Če je politika ob ugled, je to slabo za javnost, ni pa nujno slabo za politike. Politike skrbi njihova priljubljenost, ne ugled, in priljubljeni so lahko tudi, če nimajo ugleda. Priljubljenost se meri, za to imamo tudi posebne službe in strokovnjake, ugled ne.

Dokler lahko rečemo, da so politiki spravili politiko ob ugled, imamo še vedno pozitiven pojem politike, slabo mnenje pa o posameznih politikih. To velja za premnoge slovenske politike in do neke mere tudi za Pahorja. Njihovo pomanjkanje ugleda in vse slabo, kar si mislimo o njih, meče slabo luč na njihovo službo in na institucije, v katerih delajo, na stranke, iz katerih prihajajo, in dogodke, ki so jih dvignili na oblast. Tako je, denimo, javno mnenje o osamosvojitvi vse slabše, na stranke vse bolj gledamo kot na prekletstvo, ko gre za temeljne institucije političnega sistema in za samo državo, pa jih praviloma ne zametujemo skupaj s tistimi, ki jih predstavljajo.

Nad zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom, recimo, je marsikdo hudo zmajeval z glavo, nihče pa ni rekel, da zaradi njegovih podvigov ne potrebujemo zunanjega ministra ali da bi bilo treba ukiniti zunanje ministrstvo. Tisti, ki smo kritično gledali na njegovo početje, smo včasih trdili, da zunanja politika, ki jo je vodil, ni bila v interesu naše države, ne pa, da ne potrebujemo zunanje politike, kaj šele, da ne potrebujemo države. Ko so ujeli poslanca Srečka Prijatelja, se je večina ljudi strinjala, da ga je, ko so mu dokazali krivdo, treba zapreti, ne pa, da je treba zapreti parlament. Ko nam je bilo težko požirati govorance predstavnikov ljudstva od Poljšaka prek Ruparja do Cukjatija in Grimsa in podobnih (na misel mi ne pride nihče z levice, ki bi jim bil v tem oziru enak), smo si mislili, da takšno govorjenje ne sodi v parlament, ne da parlament ne sodi v naše politično življenje. Ko je Pahor od vsega začetka svojega mandata dalje začel ponujati neovrgljive dokaze, da ni dorasel svojemu položaju in da je nesposoben zanj, smo si želeli - in si moramo še vedno želeti - sposobnega in dostojnega premierja, ne pa vlado brez prvega ministra ali državo brez vlade. Ko je morala zapustiti službo Pahorjeva šefica kabineta, ni nihče rekel, da vlada te službe ne potrebuje. Ko sta zaradi škandalov, ki jih ni bilo mogoče pomesti pod preprogo, morala, hudo nerada, oditi ministra Erjavec in Pogačnik, nikomur ni padlo na pamet, da ne potrebujemo ministrov za okolje in kmetijstvo. Hoteli smo ministre brez škandalov (in škandale, če že morajo biti, brez ministrov). In tako dalje in tako naprej.

Zakaj je torej Pahor slabši in hujši za našo politiko od vseh drugih? Gospod ima smolo (bolje, smolo imamo mi), da je na zelo visokem položaju, zato so njegove hibe bolj vidne in imajo večjo težo ter hujše posledice. A ne gre za to. Gre za to, kako Pahor že dolgo uničuje politični prostor ter politični jezik in imaginacijo. Zdaj pa gre zlasti za to, da je začel grobo razvrednotovati ključne institucije političnega sistema. Po odhodu stranke Zares iz vlade in po odstopu ministra in ministric, ki pripadajo tej stranki, se je Pahor odločil in objavil, da bodo resorje teh ministrov vsaj do nadaljnjega vodili njegovi ministri iz drugih resorjev, enega pa kar sam, in da bo zmanjšal število ministrstev.

Ta poteza, s katero si je podaljšal oblast, je taka, da je ni mogoče spregledati. Ni pa prva te vrste, marveč najhujša doslej. Ko se je pogodil, da bo zdajšnji minister za okolje nasledil Erjavca, je bilo javnosti dano vedeti, da ta minister ne bo zaposlen za polni delovni čas (da ne bi "izgubil stika s stroko"). Pozneje, po odhodu ministrice za lokalno samoupravo, je siroto od ministrstva dal v oskrbo drugemu, sicer polno zaposlenemu ministru.

Ti ministri, ki so ob svoji redni službi zdaj dodatno še krušni ministri, so lahko najsposobnejši ministri na svetu, sami herkulesi. Vendar ne gre za to. Ministri so med najvišjimi državnimi uslužbenci. Minister je funkcija, brez katere si ne moremo zamisliti normalno delujoče države. Še diktature imajo ministre. Iz srednjeveške politične teologije smo podedovali razločevanje med javno funkcijo in osebo, ki funkcijo opravlja. Vladar je imel dve telesi, javno in naravno, in javno je bilo nesmrtno. Eden velikih modernih filozofov je komentiral na to temo, da je kralj kot naravna oseba lahko bebec in da to ne zadeva institucije kraljestva. Enako velja za institucijo ministrstva.

Za našo državo bi bilo bolje, da bi imeli za ministre bebce, vsakega na svojem ministrstvu, kot da imamo (kvazi)heroje, ki po improvizirani odločitvi premierja vodijo po več ministrstev. S to svojo ad hoc odločitvijo, ki služi izključno reševanju lastne kože in s tem podaljšuje agonijo vlade, Pahor razvrednotuje funkcijo, institucijo ministra. Minister in ministrstvo sta zdaj nekaj poljubnega, kar je mogoče združevati in ukinjati po trenutnih potrebah predsednika vlade. Pahor je funkciji ministra odvzel dostojanstvo, brez katerega je ni. Dosegel je, da ministra slovenske vlade načelno ne bo več mogoče jemati resno. Pahorjeve poteze niso udarec političnim nasprotnikom, temveč simbolnemu telesu države. So pobebavljanje vlade in s tem države, pobebavljanje političnih institucij.