Današnji sultan Hassanal Bolkiah Muizaddin Wadaulah je na prestolu že štirideset let, kot devetindvajseta moška glava družine Bolkiah po vrsti in najbogatejši vladar na svetu, lastnik največje palače na zemeljski obli, s tisoč osemsto sobami in tristo kopalnicami, in največje zbirke avtomobilov, s štiri tisoč primerki v garaži, med katerimi je 270 rolls-royceov. Sultan Hassanal je absolutni šef - kralj, premier, minister za obrambo in finance, šef policije in verski voditelj, a ko bi Brunejcem ponudili demokracijo, bi se vam vseeno prijazno, da vas ne bi užalili, zahvalili za to smešno evropsko izmišljotino.

Oni nimajo možnosti, da bi vsaka štiri leta spremenili oblast, imajo pa zato brezplačno šolanje in poceni, subvencionirano prehrano, zdravstvene storitve stanejo pol evra, ne glede na to, ali gre za presaditev srca ali za lepotno operacijo nosu, in vsako leto tristo družin na veliki državni loteriji dobi povsem brezplačno stanovanje.

Državljani Bruneja so iz nekega razloga povsem zadovoljni s svojo oblastjo: ni opozicije, ni demonstracij, ni disidentov. Nezadovoljni državljani pošiljajo sultanu pripombe po elektronski pošti ali pa mu jih izročajo osebno, tako da organizacijam za človekove pravice, ki vsako leto znova sporočajo, da ni zabeleženih primerov političnih umorov, sojenj, aretacij ali mučenj, preostane le to, da kot največji problem človekovih pravic na Bruneju tudi to leto zapišejo le izostanek pravice do svobodnih volitev.

Morda ta, kako ste že rekli, demokracija, ni slaba stvar, a za nekatere narode preprosto ni - pojasnjujejo Brunejci nebogljenim zahodnjakom.

Poglejte, recimo, nekdanjo Jugoslavijo. Beli človek je prinesel domorodcem to igračko in bili so navdušeni kot majhni otroci, danes, dvajset let kasneje, pa so odkrili, da to čudo moderne politične tehnike ne deluje. Vse so delali po navodilih za uporabo, organizirali volitve, strankam z največ glasovi dajali mandate, te so se povezovale z drugimi, da bi sestavile vlado, konstituirali so parlamente, vse, kakor je treba, pa spet - ne deluje. Beli človek jim je podtaknil neko svojo staro demokracijo in imperialistični kapitalizem, ki mu je potekel rok uporabe. In zdaj vračajo igračko v trgovino ter zahtevajo predčasne volitve.

V Črni gori so predčasne volitve že bile, na Kosovu praktično še potekajo, v Makedoniji so jih ravno razpisali, v Bosni in Hercegovini, na primer, pa še niso sestavili vlade niti po tistih predhodnih, rednih volitvah. Ko so to videli na Hrvaškem, so tudi oni zahtevali predčasne volitve. Državljani so šli na ulice in zahtevajo odstope, premierka Jadranka Kosor pa se z nohti drži za oblast in mrzlično čaka na primeren trenutek za razpis volitev.

- Volitve bodo razpisane takoj, ko Hrvaška konča pogajanja z Evropsko unijo! tako pravi hrvaška premierka in se zanaša na zasluge za konec pogajanj kot najboljši volilni argument.

Ko so to videli v Srbiji, je tudi tamkajšnja opozicija zahtevala predčasne volitve. Državljani so šli na ulice in zahtevajo odstope, opozicijski voditelj Tomislav Nikolić gladovno stavka, predsednik Boris Tadić pa se z nohti drži za oblast in mrzlično čaka na primeren trenutek za razpis volitev.

- Volitve bodo razpisane takoj, ko Srbija postane polnopravna kandidatka za članstvo v Evropski uniji! tako pravi srbski predsednik, čigar stranka se zanaša na zasluge za pridobitev statusa kot najboljši volilni argument.

Ko so to videli tudi v Sloveniji, so še oni začeli izražati zahteve po predčasnih volitvah. Stranka upokojencev je izstopila iz vladajoče koalicije, opozicija zahteva odstope, premier Borut Pahor se z nohti drži za oblast in mrzlično čaka na primeren trenutek za razpis volitev.

- Volitve bodo razpisane takoj, ko Slovenija postana polnopravna kandidatka in konča pogajanja z Evropsko unijo! pravi tako slovenski premier.

- Toda Slovenija je že sedem let članica EU!

- Fak! je zaklel Pahor.

Morda ta, kako se ji že reče, demokracija, ni slaba stvar, morda je celo najnaprednejši politični dizajn, do katerega ste prišli, a za nekatere narode preprosto ni - pojasnjujejo južni Slovani nebogljenim zahodnjakom.

Državljani držav z območja nekdanje Jugoslavije so namreč iz nekega razloga hudo nezadovoljni s svojimi oblastmi: ni politične odgovornosti, ni konkurenčnega gospodarstva, ni dela, ni denarja, ni brezplačnega izobraževanja, ni subvencionirane prehrane, ničesar ni. Nezadovoljni državljani zato na ulicah zahtevajo predčasne volitve, organizacijam za človekove pravice pa preostane le to, da kot edino človekovo pravico v nekdanji Jugoslaviji tudi letos zapišejo samo - pravico do svobodnih volitev.