Da je lahko neki prerok, ki že tisočletje in več nič ne dela in že od sedmega stoletja dalje ni sklical ene same tiskovke, med svojimi ljudmi z naskokom bolj priljubljen od njega, ljubljanskemu županu res ni šlo v glavo. Ta Mohamed, v kolikor so bili podatki, ki mu jih je na hitro iz glave posredoval Janez Koželj, točni, ni tem svojim muslimanom nikoli zgradil tako lepega stadiona in športne dvorane. In če je pravilno razumel telefonsko disertacijo doktorja Gregorja Tomca, je Mohamed zgolj napisal neko knjigo ter šel potem iz Meke v Medino, ali obratno, pa bi zaradi njega še tisoč tristo let kasneje njegovi podporniki napadli državo, za katero niti dobro ne vedo, kje v Evropi se nahaja.
To bi bili nedvomno pravi volilci, si je mislil Zoki, ne pa tile Ljubljančani, ki po vsem, kar je naredil zanje, niso v njegovem imenu sposobni niti tega, da bi tega nebodigatreba Silvestra enkrat samkrat okrog ušes. In ali bi moral zdaj iti recimo iz Ljubljane v Maribor, ali obratno, da bi Mikiju Mustru nekdo končno zapretil tako, kot se to v sodobnem demokratičnem svetu spodobi? Bi moral namesto Aleša Čerina sam spisati tisto sveto knjigo o direktorju in njegovih apostolih?
Dolgo, res dolgo je čakal Zoran Janković na svoje ljube Ljubljančane, da razglasijo fatvo zoper Mikija Mustra ter ga dosmrtno obsodijo na skrivanje pred svetom in mu dodelijo usodo, podobno tisti Salmana Rushdija. Več mesecev je čakal, a se mu ni posvetilo, da so njegovim Ljubljančanom naslovnice Reporterja v življenju pomembne toliko kot jutranja temperatura na Kredarici in da je večina resda nekje slišala za nekega tipa z imenom Silvester Šurla, a da niso povsem gotovi, ali gre za levega bočnega v mladinski ekipi Slovana ali pa za frizerja iz Savskega naselja.
V tem kolektivnem neodzivanju svojih volilcev, ki bi bili resnici na ljubo lahko zaradi naslovnice bolj užaljeni od svojega župana, na žalost ni prepoznal njihovega dostojanstva in razumnosti, temveč je to razumel kot jasen in nedvoumen poziv, naj s svojimi nasprotniki opravi kar sam.
In tako je nekega zimskega dne vse svoje odlične sodelavce, ki jim je treba vsake toliko zaploskati, zbobnal v svojo pisarno in jim naročil, naj mu nemudoma poiščejo zakon, ki izrecno prepoveduje, da bi Zorana Jankovića posredno ali neposredno kdorkoli primerjal z Adolfom Hitlerjem ali bil na kakršenkoli podobno neumesten način do njega žaljiv.
V pisarni je v hipu nastala mučna tišina, saj med vsemi njegovimi odličnimi sodelavci, ki jim je treba vsake toliko zaploskati, seveda ni bilo junaka, ki bi se županu upal jasno in glasno povedati, da takšnega zakona pri nas še nimamo in da bi ga bilo treba šele spisati, potem pa še potrditi v državnem zboru, kjer bi se vsa stvar malce zapletla zaradi… no, saj veste koga. Vsi so namreč dobro vedeli, da ime dotičnega Janeza še kako hitro razkuri njihovega šefa, in zato nihče od teh dobronamernežev ni hotel zapeljati debate v to smer.
A na Zokijevo resnično žalost se med vsemi zbranimi ni našel niti junak, ki bi mu nekje na samem prijateljsko prišepnil, da je Mustrov greh, če temu lahko rečemo greh, zgolj to, da se prvorazredni stripar in avtor legendarnih Zvitorepca, Lakotnika in Trdonje pusti voditi tretjerazrednim šurlam ter v svoj krasni risani svet prepušča njihove neokusne, neduhovite, nedomiselne in Mustrovih risb nevredne ideje. Kar je seveda obžalovanja vredno, ne more pa in tudi ne bi smelo biti kaznivo.
Namesto tega so se vsi ubogljivi mestni uradniki molče in rahlo kimajoč razbežali po svojih pisarnah na Magistratu in se brž poglobili v iskanje primernega zakona, ki bo Mikiju Mustru in njemu podobnim enkrat za vselej pokazal, da z ljubljanskim županom ne gre češenj zobati. In ker je Zoran Janković rekel, naj najdejo zakon, so ga seveda našli. In ker je Zoran Janković rekel, naj vložijo predlog za kazenski pregon, so ga seveda vložili. In ker je Zoran Janković rekel, naj Mikija Mustra obsodijo…
No, na tej točki se je na srečo vse skupaj malce zataknilo in sodišče je predlog za kazenski pregon zavrnilo ter vso zadevo vrnilo tja, kamor takšne reči pač po naravi in zakonu spadajo. V prostor javne debate, kjer bi lahko zdaj končno, na za tovrstno razpravo odličnem vzorčnem primeru, začeli širšo strokovno debato o mejah sovražnega in žaljivega govora.
A kaj, ko imajo na javni televiziji v trenutku, ko nekdo omeni strokovno debato, že na zvezi magistra Branka Grimsa in doktorja Boštjana M. Turka.
