Profil na Facebooku sem namreč odprl kot mali socialni eksperiment: na njem se nisem veliko zadrževal, nisem vpisoval statusa, niti pošiljal sporočil, nisem odprl skupine, niti organiziral revolucije, le od časa do časa sem z veseljem sprejel novih sto ali dvesto zahtev in z zanimanjem čakal, da jih napolnim pet tisoč in potem vidim, kdo so ti ljudje, kdo so moji novi prijatelji.
No, tudi zato, da vidim, kaj bom dobil za rojstni dan. Sto ali dvesto kun, trideset evrov, sem si mislil, to ni veliko za prijatelja, tudi če jih tretjina pozabi na moj rojstni dan in jih je tretjina stiskačev, se me bo spomnil vsak tretji, kar je že prav lepih petdeset tisoč evrov. Od prijateljev iz resničnega življenja pa dobim samo nekaj knjig in okoli deset steklenic vina.
Pred komaj petimi, šestimi leti, da ne grem še dlje v preteklost, si česa takega nismo mogli niti predstavljati. V času pred Facebookom in internetom, mladi se tega ne morejo spomniti, ni bilo tako lahko najti prijatelja. Moral si skozi osem let osnovne šole, samo trem ali štirim se je uspelo prebiti skozi filter prijateljstva, od prvih zbeganih pogledov na šolsko tablo do prvih zbeganih pogledov v dekolte učiteljice biologije, potem se nas je pet vpisalo na isto srednjo šolo, pa potem še štiri leta utrjevanja prijateljstva, prva pijanstva, prvi dimi marihuane in prve izkušnje v spolnosti. V tem času sta odpadla eden ali dva, z enim sva se sprla zaradi vprašanja, ali v bendu potrebujemo tiste grozne sintetizatorje, drugi pa je na maturantskem izletu predsednici šolske socialistične mladine naredil otroka, se oženil in nas še mlad za vedno zapustil. Do konca srednje šole sva ostala dva ali trije, naslednje leto pa je odpadel še tisti edini, ki vam je tolažil punco, ko ste bili v vojski.
Kaj šele vojska! Kakšna prijateljstva so bila: leto dni smo jih kalili v zatohlih spalnicah, umazanih kantinah in poceni kolodvorskih gostilnah, v smrdljivih uniformah, lepljivih meglah in zmrznjenem blatu in po letu dni smo imeli novega najboljšega prijatelja iz Kaknja ali Vladičinega Hana.
Preden se je pojavil internet, je bilo potrebnih trideset let, da se je razvilo eno pravo prijateljstvo. Potem pa se je pojavil Facebook in potrebna sta bila samo še dostop do interneta in sekunda ali dve za prijavo, da si našel prijatelja. Samo še trenutek za klik na »potrdi« in že imate novega prijatelja v Papui Novi Gvineji. Če vas pot kadar koli zanese v Papuo Novo Gvinejo, imate kje prespati.
Dvanajst let šolanja in še eno leto v vojski, štiri leta fakultete, dve, tri leta vojne in polovica delovnega staža, polnih petinštirideset let sem tako porabil, da sem zbral dvajset ali trideset prijateljstev, potem pa sem jih v letu dni na Facebooku našel pet tisoč!
Rekli boste, da so takšna virtualna prijateljstva površna, toda pred dvema tednoma, na rojstni dan, je bil moj elektronski poštni nabiralnik natrpan z voščili: več kot tisoč petsto ljudi se je spomnilo, da imam rojstni dan! Malo je pomagal, strinjam se, tudi Facebook s svojim opomnikom, toda lepo prosim: nekoč je samo tovariš Tito dobil toliko voščil za rojstni dan. Ves rojstni dan sem preživel tako, da sem iz natrpanega predala brisal obvestila, da me v profilu na Facebooku čakajo voščila za rojstni dan.
Potem sem se poglobil v to morje prijateljstev in šel pogledat, kdo so moji novi prijatelji. Koga vse sem našel! Moji novi prijatelji so na primer Nebojša Jevrić, tisti znani novinar četnik, ki se je jeseni 1991 kopal v bazenu Tereze Kesovija v okupiranih Konavljah in brskal po njenih predalih s spodnjim perilom, in pa neki Uja, ki na svojemu profilu koraka prek Drine in prepeva ustaške pesmi. Moji novi prijatelji so tudi aktivisti iz gejevskih združenj in skini pa mladi homoseksualci, tukaj so vsi, četniki, ustaši, partizani, rockerji, narodnjaki, mladi, stari, črni, beli, transvestiti, lezbijke, fašisti, antisemiti, ti in oni, med prijatelji imam celo Slovence. V resnici sploh nisem vedel, da sem tako širok in toleranten človek, dokler nisem preletel seznama svojih novih prijateljev.
Prijatelje imam tako v floridskih svetiščih transcendentalne meditacije kot med splitskimi vodovodnimi inštalaterji in vulkanizerji. Pred nekaj dnevi sta moja nova prijatelja na primer postala avtopralnica Buko pri Splitu in Shri Yogi Hari, učitelj hathe, raje in nada joge s Floride. Vi ne poznate Shrija Yogija Harija, ki je sedem let preživel v svetišču Sivananda in se še štirinajst let učil od svojih gurujev Swamija Vishnudevanande in Swamija Nadabrahmanande? Vse svoje življenje je moj prijatelj Hari poučeval ljudi o harmoniji človekove duše in vesoljnih energij, potem pa je odkril Facebook. Nekoč, mi pravi Hari, je lahko po deset ur stal na eni nogi na kolu, zabitem v zemljo, zdaj pa tudi po dvajset, trideset ur preživi na Facebooku. Hatha joga je res pravo čudo.
Čudo pa je tudi Facebook.
Moje življenje se je spremenilo, odkar je vanj vstopil Facebook. Sedim za delovno mizo in obkroža me pet tisoč prijateljev. Več prijateljev imam, kot ima Hajduk navijačev, v sobi je živahna gneča, oblikujemo razne skupine, se ves dan lajkamo in tegamo in niti pijače mi ni treba plačati.
Prihodnjo soboto se dobimo pri nekem prijatelju v Papui Novi Gvineji. Prišel bo tudi Hari. Organizirali bomo dve ali tri revolucije in iskali harmonijo z vesoljem. Noro bo.
