Ni vse v redu, ni vse prav. Če bi rešili letos vse probleme, kaj bi potem ostalo za prihodnje leto? Potem bi jaz bil brezposeln.

Premier Pahor se uspešno spopada z brezposelnostjo

***

Premier Pahor govori marsikaj. Med drugim tudi, da ni res, da je neodločen. Da odloča o velikih in pomembnih stvareh. Ne vem, ali res. A če drži, potem to odlično skriva. Večkrat sem zapisal, da je Pahor ključni problem te koalicije. A vendar. Problem neuspeha je bistveno širši. Je ta koalicija sploh imela možnost za uspeh? Glede na to, da je nasledila netalentirano Janševo vlado, jo je vsekakor imela. Pomislite samo, kakšni "modeli" so bili ministri v prejšnji vladi. Denimo Vizjak, ki mu kakšen tujec, ki ne pozna domorodskih šeg in običajev, še vodenja kakšnega gostinskega obrata ne bi pripisal. Če ste pred kratkim gledali njegovo soočenje z Jankovićem, ste se lahko o tem čutno nazorno prepričali. In tako je bilo na skoraj vseh resorjih. A nesmiselno je naštevati vse ministre in resorje po vrsti. Ne sicer vseh, a večino mest v tej vladi zasedajo ministri in ministrice, ki so neprimerno bolj kompetentni od tistih iz Janševe ekipe. In ne nazadnje, četudi Pahorja ne razganja od kompetence, resnici na ljubo, tudi Janše ni. Kje je potem problem te vlade, da doživlja javnomnenjski potop? Vlada je organizem, je celota. Ni seštevek partikularnih talentov. In kot celota zveni kot razglašen orkester izvajalcev improvizirane glasbe z zadetim dirigentom. Za razliko od prejšnje, ki je pod Janševo taktirko delovala kot strumna vojaška godba sicer sila povprečnih, a vodljivih godcev.

No, po drugi strani pa je vlada prevzela štafeto v izjemno slabih časih, ko so se vsi kazalci čez noč poslabšali. Ne zaradi napak te vlade v tej državi, ampak zaradi umeščenosti v evropski in svetovni ekonomski sistem. Kdorkoli bi v tem mandatu vladal, mu ne bi bilo lahko. Še zlasti, če mu hkrati diha za ovratnik Janez Janša. Vse se je dalo predvideti. Jasno je bilo, da bo Janša, potem ko bo zalizal boleče rane poraza, začel oblegati to vlado in koalicijo, kot je Hitler oblegal Stalingrad. Da ji ne bo dal zajeti sape. Interpelacije, grožnje, napovedane ulične demonstracije. A tu se ni kaj pritoževati: kdor vzame Janši oblast, mora računati na prav tak scenarij, kot se v teh dneh odvija. Vse to smo pričakovali in napovedovali. A vendarle se je zgodilo nekaj, kar je bilo onkraj pričakovanj. Namreč, če na splošno velja, da uspešno zavrnjene interpelacije vsaj začasno homogenizirajo koalicijo, in tako je tudi bilo ob prvi proti Kresalovi, se je sedaj zgodilo nekaj, česar še Janša ni mogel pričakovati. Interpelacija je koalicijo razrahljala. Zato je, ne glede na glasovalni izid, Janša iz nje izšel kot čisti zmagovalec. Verjetno je presenetil celo samega sebe. Dosegel je, da se bodo razmerja v koaliciji po tem glasovanju nepovratno spremenila. Vse tisto, kar se je doslej odvijalo za zaprtimi vrati, ali se je zgolj namigovalo, je bilo prejšnji teden potrjeno v parlamentarni dvorani. Tu ne štejejo vzdržani glasovi pomožne koalicijske stranke DeSUS, ampak trije vzdržani glasovi iz stranke Zares. Odnosi med strankama so naporni. Delno zaradi hipoteke ločitve, a bolj zaradi (posredne) vloge LDS v aferi Golobič oz. Ultra. Ne zato, ker bi bilo verjetno, da je LDS direktno rušila Golobiča, ampak ker ni znala jasno obsoditi in se distancirati od Draška Veselinoviča, ki je eldeesovski kadrovski proizvod. V pogovoru na Info TV je na novinarjevo vprašanje, ali so v stranki predelovali Veselinovičevo vlogo v konstrukciji afere, Kresalova odgovorila: "Ja, ko so prišli ti pomisleki ven, da ima morda on kaj v zvezi s tem, sem ga jaz neposredno vprašala: Draško, a si ti to naredil? In on je meni zatrdil, da ni." Ne samo Kresalova, tudi nasploh se v eldeesovskih kuloarjih želi afero reducirati na raven zasebnega konflikta med "Draškom in Gregorjem". Zadeva je prezapletena, da bi Katarina vprašala Draška, ali je nagajal Gregorju. Kot v kakšnem zgodnje pubertetniškem zapletu. Zasebne relacije tu sploh niso pomembne. Pomembno je le, ali je predsednik uprave NLB zlorabil svoj položaj, da bi s posredovanjem zaupnih in za povrh še prirejenih informacij diskreditiral predsednika stranke Zares. In verjeti ali ne v Veselinovičevo nevpletenost je svojevrsten test, ne samo politične, ampak tudi splošne inteligentnosti. In precej podoben zaplet je nastal ob zadnji interpelaciji proti Kresalovi. Vzdržani glasovi so lahko zgolj glasovi igre moči, pošiljanje sporočil. Če jih Kresalova ni prepričala, bi kot odgovorni politiki morali glasovati za interpelacijo. Ali pa podpreti Kresalovo. Kaj pa pomenijo vzdržani glasovi? Da ji verjamejo, a nagajajo? Da ji ne verjamejo, a jo zaradi koalicijske računice vseeno podpirajo? No, sam sicer menim, da je pogodba za zgradbo na Dimičevi sporna. Najmanj negospodarna, če ne kaj več. Res pa je, da ima Kresalova močan alibi v, menda, splošni praksi države, da neracionalno najema, ko bi lahko za primerljive vrednosti jemala nepremičnine na lizing ali na kredit in s tem bogatila lasten fond.

Občevanje poslancev opozicije ob interpelaciji je res prešlo vse meje, a tisto, kar bo ostalo, so trije vzdržani glasovi iz stranke Zares. To bo hipoteka sedanje koalicije. A če izgubljata tako Zares kot LDS, kdo potem dobiva? Na hitro in na videz bi rekli, da največja velika koalicijska partnerica SD. A samo na videz. Zadnje javnomnenjske raziskave so razkrile paradoks. Kljub vsej zmedi ohranja Pahor visoko oceno, stranka pa usiha, kot že dolge, dolge mesece ni. Zakaj torej SD pada, Pahor pa ne? Strukturni pregled podpore hitro razkrije ta paradoks. Pahor poleg volilcev levega bloka, ki ga podpirajo s stisnjenimi zobmi, dobiva visoko oceno tistih volilcev, ki sicer nikoli in nikakor ne bi volili ne SD ne katere druge stranke t.i. levega trojčka. In po dolgih mesecih se (po raziskavi Dela bolj radikalno, po raziskavi Dnevnika nekoliko manj) spet vzpostavlja slika, ki smo jo poznali pred vzgonom SD, po razpadu stare LDS: medtem ko je SD javnomnenjsko životarila, se je Borut Pahor redil. Ker je bil nagrajevan za svoja delovanja, ki so bila naperjena proti stranki in proti levemu bloku.

In res vse skupaj spominja na že videno. Tudi reakcije generičnega volilnega telesa levega trojčka. Kot da bi se, še nekoliko zaostreno, ponavljala zgodba Toneta Ropa. Iz meseca v mesec mu je podpora usihala in Janševa medijska in publicistična armada ga je ubijala, a ubila in pokopala ga je na koncu liberalna medijska in publicistična srenja.

Pogled na skupinski portret s Pahorjem je zato nadvse depresiven. LDS in Zares imata bolj ko ne amputirana liderja in ni pričakovati, da si bosta hitro opomogla. Pahor pa ima po zadnjih podatkih amputirano stranko. A res je, da je zaenkrat prav hudo ne potrebuje. Za to, kar počne - bolj nastopa kot deluje - mu je kvečjemu v breme. Dejansko je Pahor prvi predstavnik nekakšne nove metropolitične generacije. Metropolitik, metropremier. Ki gradi na medijskih učinkih, ne na vsebini.

Naj se torej koalicija samoukine? Malo verjetno, da o tem razmišlja. Onkraj popolnega razpada skupne motivacije, skupnih ciljev imajo vendarle eno zelo močno skupno točko. Namreč, strah pred Janšo, kot je to nekje izrekel Janez Markeš. Za preživetje koalicije je dovolj. Za kaj več pa premalo.