(Bogastvo se pač meri po tem, kako bogati so najbogatejši.) Živeti brez zdravstvenega zavarovanja je hudo. Včasih so rekli: Bog daj zdravje, drugo pride že samo. Ampak zanašati se na boga v takih zadevah, ko zboliš sam ali zboli kdo od tvojih bližnjih, je dokaj nespametno. Cerkveni dostojanstveniki so zdravstveno zavarovani. Ker če nisi in zboliš ali zboli kdo, s katerim si deliš življenje, bo to življenje postalo zelo težko, najverjetneje bo uničeno.

Ker to, kot se reče, vsak ve, ker je to torej problem, ki zadeva ali lahko zadene vsakogar, je idealna volilna tema. Ponuja enkratne možnosti, da prikažeš nasprotnika v najslabši luči, samega sebe pa kot odrešenika, ki tudi malim, ponižnim in ponižanim prinaša dostojno življenje. In seveda je Obama v volilni kampanji veliko stavil na obljubljanje reforme zdravstvenega sistema. Ta paket obljub je vseboval tudi tako imenovano javno opcijo, ki bi načela monopole zdravstvenega zavarovanja (in zavarovanje s tem pocenila), okrepila položaj vladnega programa socialnega zavarovanja za starostnike in ljudi z določenimi zdravstvenimi problemi pri pogajanjih o cenah zdravil in omogočila Američanom kupovanje cenejših zdravil čez mejo. Rekli bi lahko, da je bila, vsaj kar se tiče manj premožne večine prebivalstva, prav "javna opcija" bistvo obljubljene zdravstvene reforme.

In kaj se je zgodilo? Nekaj podobnega kot na vseh drugih frontah volilnih obljub. Zdaj prihaja na dan, počasi in ne v udarnih naslovih, da je Obama "javno opcijo" prodal. Poleti je za zaprtimi vrati sklenil kupčijo s farmacevtsko industrijo in z dobičkonosno bolnišniško industrijo. "Javne opcije" ne bo v zakonu o zdravstveni reformi, profiti zavarovalniških korporacij, izdelovalcev zdravil in industrije nudenja zdravstvenih storitev ne bodo ogroženi, Obama pa bo imel denar za naslednjo volilno kampanjo. Sporočilo je jasno, spodbudno in kruto. Ranljivim delom prebivalstva: crknite, tistim s poslovno žilico: bogatite se. Problem je zdaj v tem, da Obame niti esteblišment njegove lastne stranke ne dohaja več. V senatu je še vedno vsaj 51 demokratskih poslancev, dovolj za večino glasov, ki bi podprli "javno opcijo". Zato se vodilni demokratski funkcionarji igrajo igrice, ki naj bi zagotovile, da "javna opcija" ne bo prišla na glasovanje. Zdaj je treba rešiti predsednikov obraz. Tako se izpolnjujejo volilne obljube.

Zanimivo pri vsem tem je (med drugim) tole. Gospod, ki v globoki veri v socialno pravičnost vztrajno razkriva umazano Obamovo kupčijo glede zdravstvene reforme, Miles Mogulescu, je na spletni strani The Huffington Post bralcem, ki se odzivajo na njegove prispevke, odgovoril takole: Kadar koli pišem kritično o Obami in demokratih v kongresu, prejmem številne komentarje ljudi, ki se imajo za progresivne, pravijo pa, da ne bodo nikdar več volili ne Obame ne demokratov, da bodo na naslednjih volitvah ostali doma ali pa glasovali za majhne stranke, ki nimajo nobenih možnosti za uspeh. Moj namen, razlaga Mogulescu, ni spodbujati tako razmišljanje. Mar ljudje, ki pišejo te komentarje, res mislijo, da se bodo stvari obrnile na bolje, če bodo pomagali spet priti na oblast republikancem? Njegov namen je prispevati k mobilizaciji progresivnih sil, kajti če ni družbenih gibanj, ki pritiskajo na izvoljene predstavnike, ti ne uresničujejo programov, za uresničevanje katerih so bili izvoljeni. Razkrivanje resnice o sramotnih kupčijah predsednika Obame in demokratičnih parlamentarcev naj bi te prisililo k vrnitvi na pravo pot, k dajanju prednosti interesom volilcev pred posebnimi korporativističnimi interesi.

To so dileme, s katerimi se soočamo tudi v naši deželi. Na razmišljanje, ki sem ga citiral, lahko odgovorimo: lepo in prav in občudovanja vredno. A kako realistična je taka politika, to upanje, da volilci na izvoljene demokratične predstavnike lahko vplivajo? Morda. A nič manj verjetno ni, da prav upanje, da je nam, navadnim državljanom, nanje možno vplivati, ohranja ne le oblast predstavnikom, ki so se volilcem izneverili, ampak jim tudi dopušča, da nadaljujejo umazane posle. Dokler tako upamo, ostajajo referenčna točka našega razmišljanja in delovanja. Mi smo tisti, ki se vrtimo okoli njih, namesto da bi se oni naravnavali po nas.

Ta temeljna logika velja za leve in desne, čeprav simetrije med tema temeljnima pozicijama ni veliko. Desni volilci, vsaj zdi se mi tako, podpirajo svoje voditelje, tudi če si ti vanje brišejo čevlje. Gre za neko zavezanost, ki korenini onkraj racionalnega razmišljanja in skrbi za lastno dobro in dostojanstvo. Tudi med levimi volilci se najdejo taki, vendar jih je v naših časih vedno manj. Danes levi volilci svoje voditelje lahko podpirajo in podirajo. Odvisno od tega, kako jih ocenjujejo. Ocena pa je odvisna od tega, ali izvoljeni predstavniki izpolnjujejo programe in obljube, s katerimi so šli na volitve.

V tem sta moč in šibkost levega volilnega telesa. Velik del tega elektorata ne mara, da se iz njih delajo norca. Ohranja, tudi ko gre za "naše", temeljna merila dopustnega in nedopustnega, dovoljenega in nedovoljenega. Brez teh meril in razločevanj ni politike. Ampak ta moč se, paradoksno, prevaja v politično nemoč. Desni volilci bodo večinoma sledili svojim, naj se zgodi kar koli. Levi ne bodo šli volit ali bodo volili take, ki imajo malo možnosti za uspeh. Ponudba na političnem trgu je omejena, obvladujejo ga velike korporacije. Leve vlade padajo, levo volilno telo ostaja brez reprezentacije in se spreminja v politično truplo. Levi politični funkcionarji, ki izgubljajo volilce, ker se ne pustijo slepariti in nategovati v neskončnost, lezejo proti desnici. A ker ne morejo računati na glasove svojih zvestih desnih volilcev, iščejo podporo pri desnih kolegih. Politiko krojijo tako, da bi jim ugajali. Od politične alternative, ki so jo obljubljali, ne ostane ničesar. Uničili so jo dolgoročno. Vendar tu ne velja tisti: Za nami potop, temveč: Tudi po potopu mi.