Nedavna umestitev nadškofa Stresa ni bila škandalozna samo za zakrnele zagovornike laične države, za tiste, ki vztrajamo pri ločitvi cerkve od države. Taki ljudje namreč še vedno obstajamo, tudi v Sloveniji, čeprav smo v defenzivi in se naše vrste redčijo. Umestitev nadškofa Stresa je bila tudi izneverjenje svetlim tradicijam katoliške cerkve. Žalostno in skrb vzbujajoče dejstvo je, da je bil pri tem obredu ves državni vrh. In da so vrhovni predstavniki države šli tja in da jih je cerkev pripustila v območje svetega. Alarmantno je, da se zaradi tega, kot je videti, nihče ni sekiral. Nova doba prihaja.
O tradicijah laične oziroma sekularne države si še mislimo, da nekaj vemo, kakor koli nerelevantno že postaja to vedenje. Še to, da so načela ločitve cerkve od države, na kateri laična oziroma sekularna država - še več, strogo vzeto, država kot taka - stoji ali pade, zapisana v vrhovnem zakonu naše države, ne pomeni več prav veliko. Zato je verjetno še toliko manjšega pomena opozoriti, da je sekularno oblast iznašla cerkev. Ampak čisto brez pomena pa morda le ni. Če je sekularna oblast del naše verske tradicije, bi jo cerkev morala negovati in ohranjati. Če že laična država ne zna skrbeti zase, če se že ne moremo več zanesti na državne voditelje, bi pa morda lahko pričakovali, da bo cerkev, v skrbi za lastno tradicijo, ohranila nekaj sekularne oblasti. Logično bi tako pričakovanje še bilo, realistično pa skoraj zagotovo ni.
Ko je krščanstvo postalo državna, kaj državna, imperialna religija, so si kristjani večinoma oddahnili. Preganjanja, po katerem so zaradi njihove državljanske neposlušnosti posegli nekateri cesarji, je bilo konec. Poslej naj bi vladarji poslušali kristjane in preganjali nekristjane. Ampak prenekateri škof je kmalu začel zaskrbljeno gledati na novi položaj. Seveda so bili tudi taki, ki so novo politiko z veseljem izrabljali za svoje osebne interese in ambicije in več kot le privolili, da je cesarska oblast odstranjevala njihove tekmece. Tisti dostojnejši pa so ugotavljali, da državna privilegiranost cerkvi jemlje svobodo. O velikih in veliko cerkvenih zadevah je odločal cesar. In so škofje začeli govoriti in razlagati, da sta na svetu dve oblasti, ki sta druga od druge različni, posvetna in duhovna, in da posvetna ne more zaukazovati duhovni.
Več stoletij so iskali pravo razmerje med dvema oblastema, tehtnica se je nagibala malo na eno in malo na drugo stran. Konec koncev, skoraj tisoč let je tega, ko so vodilne cerkvene glave ugotovile, da je cerkev dekla posvetne oblasti. Sklenili so, da tega ne bodo več dopuščali. Ko danes gledamo na tisti čas, govorimo o cerkveni reformi 11. stoletja.
Cerkveni reformatorji so morali najprej počistiti v lastnih vrstah. Poleg tega, da so nekateri duhovniki bili poročeni in imeli otroke, so bili tudi taki, ki so svoje cerkvene položaje kupovali. Na drugi strani se je dogajalo, da so cerkvene dostojanstvenike nastavljali posvetni vladarji. Škofje so prejemali simbole svoje službe, škofovsko palico in prstan, iz posvetnih rok. In potem so služili posvetnim oblastnikom, namesto da bi posvetni oblastniki služili njim in bogu.
Leta 1059 so rimski cerkveni voditelji sprejeli dekret o volitvah papeža. Pri izboru in umestitvi rimskega škofa kralji ali cesarji niso imeli nobene besede več. Reformatorji so začeli preganjati simonijo, kupovanje cerkvenih služb. Dvajset let pozneje so prepovedali laiško investituro, uzurpacijo posvetnih vladarjev pri nastavljanju cerkvenih dostojanstvenikov. Podeljevanje cerkvenih zakramentov in škofovske oziroma pastirske milosti je bilo v cerkvenih rokah. Svete reči, sacra in sacramenta, so bile zaupane izključno kleriškemu redu. Posvetni vladarji se niso smeli vpletati v cerkvene zadeve. V sfero svetega niso imeli dostopa. Tako je zaukazal bog. Med cerkveno in posvetno oblastjo je bila začrtana neprehodna ločnica. V boju za lastno svobodo je cerkev instituirala posvetno, časno, sekularno oblast.
To je bil dosežek epohalnega pomena. Moja generacija je še živela v tisti epohi. Pa se je svet spremenil. Seveda zdaj vsi vidimo najprej, če ne samo, talibane. Ne talibane kot osvobodilno gibanje proti tuji - tudi slovenski - okupaciji Afganistana, ampak talibane, ki predstavljajo tip delovanja in oblasti, kjer ni razlike med vero in politiko, med religijo in državo.
Večini nam to ni všeč. V tem vidimo nasprotje vsega, kar nam je drago, grožnjo našemu načinu življenja. Ampak pri tem smo površni in se pustimo nategovati in grožnjo potem vidimo v tem, da so ti talibani druge vere - tiste vere, s katero se naša že tisoč in več let tepe. Grožnjo smo pripravljeni videti v njihovi veri. In glede na zgodovinske izkušnje ne moremo nikomur oporekati, da v tej ali oni veri, ali kar v religiji, vidi grožnjo.
Ampak temeljna grožnja, ki jo poosebljajo talibani, ni njihova vera. Temeljna grožnja je njihovo zabrisanje razlike med vero in politiko, med vero in državo. Tega pa ne delajo samo talibani v tisti daljni deželi. Talibani, ki to delajo, so tudi med nami - od predsednika ZDA, ki deluje po božjih navodilih, do naših državnih funkcionarjev, ki so šli na umestitev ljubljanskega nadškofa Stresa, in naših kleriških voditeljev, ki so jih spustili k obredu.
Nočem reči, da država in cerkev ne smeta imeti stikov. Naj se pogovarjata in naj, v skladu z veljavnimi zakoni, tudi sodelujeta. Olikano je, da predsednika države in vlade pošljeta vrhovnemu cerkvenemu dostojanstveniku v Sloveniji ob njegovem prevzemu funkcije čestitko. Da pa gre celotna personificirana država k verskemu obredu, kjer nima kaj iskati, je po mojem mnenju korak k talibanizaciji Slovenije.
