Vsak kilometer vožnje je turista na koncu stal približno pet evrov in pol. Po taksimetru, seveda. Tretji dan pa mu je po telefonu končno uspelo priklicati in se tudi odpeljati z vozilom taksi službe Metro. Ta slabe štiri kilometre dolga vožnja ga je stala 4,29 evra. Če ne bi vseh treh računov videl na lastne oči, bi težko verjel.

Z ljubljanskimi taksisti imam sam sicer razmeroma dobre izkušnje. A je tudi res, da se nikoli ne usedem v stoječe vozilo, marveč taksi vedno naročim po telefonu. Kar pa redkeje počnem zunaj Ljubljane, kjer sem taksi že neštetokrat »pobral« na cesti. A kljub temu ne v Beogradu ne v Sarajevu, dveh tipičnih balkanskih prestolnicah, nisem bil, zanimivo, še nikdar žrtev »balkanskih« štosov, ki se jih tako radi gredo naši taksisti. V Maroku in Vietnamu so me že sumljivo vozili naokrog, a tudi tam se mi ni nikoli pripetilo, da bi taksimetri tako nemarno podivjali. Če dobro pomislim, so me taksisti najbolj odrli v Portorožu, kjer sem za dva kilometra dolgo vožnjo do Pirana brez enega samega postanka taksiju Piran plačal kar deset evrov. Seveda srhljivih zgodbic o taksistih nikjer po svetu ne manjka in že večkrat sem slišal takšne, kjer ni manjkalo pištol, zamaskiranih roparjev, mračnih ulic in podobnih horor zapletov, a da bi v kakšni evropski državi legalno obstajali taksimetri s tako različnimi hitrostmi obračanja, mi ni prišlo na uho.

Ne dvomim, da je najlažje reči, da so si turisti sami krivi, če se pač usedejo v prvi taksi, ki jih čaka na železniški postaji, letališču, pred hotelom ali ljubljanskim gradom, in da mora pač vsak sam poskrbeti za to, da ga šalabajzerji ne prinesejo naokoli. A če se gremo turistom prijazno mesto, potem so zanesljive taksi službe naš skupni interes, saj naše mesto od turizma živi in si želi med turisti ohranjati dober imidž. Poleg tega predlagamo vožnjo s taksijem tudi vsem pijanim voznikom in si zatorej nikakor ne želimo, da bi bile te vožnje bolj nadležna izkušnja od policijskih patrulj. Ne nazadnje pa si kot pregovorno gostoljubni ljudje verjetno ne želimo, da bi naše goste kdor koli tako grdo izkoriščal.
Ljubljanski župan Zoran Janković je kmalu po ustoličenju taksiste lastnoročno spodil s Prešernovega trga, a se je, kot kaže, njegov boj z njimi tu ustavil. Mestna oblast pa je nedvomno prva, ki bi si morala prizadevati za urejanje te sive ekonomije, ki se je razpasla pred njenim pragom. Zato močno upam, da si na MOL nihče naivno ne domišlja, da se zaradi raznih zlatozmajevskih taksijev več ljudi pelje z avtobusom, ampak da se zavedajo, da je zaradi tega v središču mesta precej več avtomobilov, ki krožijo med iskanjem prostega parkirnega mesta in na tak način ustvarjajo značilno ljubljansko gnečo.

Marsikje v turistično spodobno razvitem svetu so pred leti, da bi turiste zaščitili pred prevarami taksistov, uvedli državne oziroma mestne taksi službe, ki so monopolno prevzele prevoze z letališč in železniških postaj ter povezave med hoteli in najbolj obiskanimi turističnimi znamenitostmi. Na hrbtni strani računa za takšen taksi imate skoraj obvezno navedeno telefonsko številko, na katero lahko nemudoma prijavite vsakršne nevšečnosti ob opravljeni storitvi, vključno s previsoko ceno, neprijaznostjo šoferja ali vožnjo po čudnih obvozih. Marsikje se tudi potrudijo, da svoje obiskovalce pravočasno obvestijo o zanesljivih ponudnikih taksi storitev, za katere jamči kar lokalna turistična zveza.

Skratka, načinov za ureditev tega problema je nešteto, za začetek pa bi lahko inšpektorji v nekaj dneh brez večjih težav iz prometa izločili vse taksi službe, katerih taksimetri se vrtijo hitreje od uradno navedenih cen. Mestna oblast bi morda lahko celo predpisala določen model »poštenega« taksimetra, ki ne bi mogel za kilometer vožnje skozi mesto stranki zaračunati več kot dva evra.
Na Magistratu bi se pač morali zavedati, da je kljub vsem čudovito urejenim nabrežjem in dejstvu, da je bila Ljubljana še pred kratkim prestolnica Evrope, v očeh povprečnega popotnika mesto, v katerem te taksisti lahko tako elegantno in v skladu z vsemi predpisi »nategnejo« s preprosto uporabo taksimetra, lahko kvečjemu prestolnica kakšne banana republike. Ob zadnjem štetju pa smo se, kolikor se spomnim, še vedno razglašali za urejeno srednjeevropsko mesto, kjer pravil ne določa podivjana ulica in kjer zmajčki, pa naj bodo zlati ali le pozlačeni, bruhajo ogenj le toliko, kolikor jim dovoli veliki zmaj.

In če se zdi odgovornim obstoječe stanje kljub temu sprejemljivo, potem predlagam, da znova premislimo o nekoč zavrnjenem turističnem sloganu »Don't go to Slovenia!«. Ta bi ob zelo previdni oziroma dobesedni uporabi morebiti le obvaroval nedolžne turiste pred uličnim vandalizmom nekaterih ljubljanskih taksistov. Če namreč svojih gostov nismo sposobni zaščititi pred vožnjami iz centra v Šiško za 22,50 evra, potem jih lahko vsaj naprosimo, naj ostanejo doma. Nam vsaj ne bi bilo treba vsakič znova pred njimi zardevati od sramu, se opravičevati za dejanja svojih someščanov in iskati nesmiselnih izgovorov za to, da si naša oblast že leta zatiska oči in se pretvarja, da je vse v najlepšem redu.

* Ne hodite v Slovenijo!