Ko so nastale politične stranke, je bilo tisto enotno politično telo razkosano. Poskusi ponovne vzpostavitve politične enotnosti v novejši zgodovini so pripeljali do totalitarizmov in terorja. Poskusi obnove ali prenove, ki so se navdihovali pri ideji politične enosti, so prinesli zatiranje in razdejanje.
Nadvse pomembna novost, ki jo je prinesel nastanek političnih strank, je bila oblikovanje političnega prostora. Dokler je gospodovala predstava o enotnem političnem telesu, ki so ga velikokrat prikazovali kot velikanskega človeka, so si politično delovanje razlagali po analogiji z delovanjem človeškega telesa. Tradicionalno je glava ukazovala drugim delom telesa, da so složno opravljali svoje naloge. Potem ko je William Harvey odkril krvni obtok, je postalo glavno srce. Za življenja tega velikega znanstvenika, in ne nazadnje z njegovo pomočjo, se je tako človeškega kot političnega telesa začela polaščati nova »mehanska filozofija«. Organicistično gledanje na politiko je bilo v zatonu. Zdaj se je politika začela presojati z vidika »števila, teže in mere«, kot je proti koncu 17. stoletja v svoji Politični aritmetiki pisal William Petty.
Ko so politične stranke razkosale politično telo, se je to telo odprlo v prostor. Stranke so bile na začetku »skrajnosti« in so kot takšne zarisovale meje političnega prostora. Ta prostor so ustvarjale. V političnem prostoru so obstajale in se v njem gibale. Ta prostor je imel »sredino«, v njem so se merile »razdalje« in tisti, ki so delovali v njem, so se postavljali na to ali ono »stran«.
Politični prostor je bil od vsega začetka razdeljen. Nastal je s politično delitvijo in bo, dokler bo obstajal, delitve porajal in ohranjal. V političnem prostoru se lahko išče »ravnotežje«, ne pa enotnosti. Politične stranke se merijo po teži svojih pripadnikov in po tem, na koliko ljudi imajo vpliv. Na začetku njihovega obstoja so jih kritiki obtoževali, da skušajo vplivati na »zelo številne« in da skušajo pridobiti »umetno večino«. Večina je bila »umetna« zato, ker je bila samo večina – ker nobena stranka ne more vključiti in obvladati vseh in tako spet vzpostaviti politične enosti, zaceliti enotnega političnega telesa, ne da bi uničila politični prostor in se ukinila kot stranka.
Politični prostor je nujni pogoj moderne, se pravi reprezentativne demokracije. V predstavniških skupščinah so se politične delitve, ki konstituirajo politični prostor in prek katerih se v parlamentih izraža nacionalni interes, začele opisovati z izrazi levo in desno, pač glede na to, na kateri strani predsedujočega je v skupščinski dvorani sedela kakšna stranka. Ta sprva arhitektonska topika se je osamosvojila in ustalila ter se povezala s specifičnimi političnimi idejami, predstavami, ideali in sentimenti. Izraza levica in desnica sta postala prevladujoči oznaki za delitve v političnem prostoru.
To, da je politični prostor nujni pogoj predstavniške demokracije, pomeni, da brez političnih delitev takšne demokracije ni. In ker se po vsaj dvesto let stari konvenciji temeljne politične delitve izražajo in opisujejo v jeziku levice in desnice, to nadalje pomeni, da moderne demokracije ni brez levice in desnice. To tudi pomeni, da je vsaka politična stranka leva ali desna. Res je, da se v zadnjem času skoraj vse drenjajo nekje v sredini, skrivajo ali zametujejo razpoznavne znake in ideje ter v duhu novega korporativizma političnih elit zmanjšujejo pomen medsebojnih razlik ali te razlike premoščajo – a navsezadnje so vse te sredinske stranke desnosredinske ali levosredinske.
Govoriti o tem, da katera stranka ni ne na levici in ne na desnici, niti leva niti desna, zato ni izraz politične zmernosti, zrelosti, konstruktivnosti, pozitivne naravnanosti ali ne vem česa še, niti ni to izraz političnega centrizma, temveč je izraz nevarne in destruktivne težnje po uničenju političnega prostora. Ni droite, ni gauche (Ne desno ne levo) je naslov knjige, ki obravnava fašistično ideologijo na Francoskem. Če nisi ne levo ne desno, nisi demokrat, temveč prej fašist ali protofašist. Če nisi ne levo ne desno, nisi demokrat, temveč uničevalec demokracije, ker ukinjaš nujni pogoj demokracije – politični prostor.
In za konec še hitri pogled na slovensko politično dogajanje. SDS je pred tednom dni v izjavi za javnost obžalovala, da gre pri sedanjih pogajanjih o oblikovanju morebitne nove vladne koalicije pod vodstvom SD za »velik korak nazaj pri iskanju skupnih rešitev in v prizadevanju za zmanjševanje delitev v slovenskem političnem prostoru«. Ker SDS ni bila povabljena k tem pogajanjem, so izjavili, da to »vodi v politiko izključevanja in polarizacije, ki je Sloveniji v preteklosti prinesla že veliko slabega«.
Za »iskanje skupnih rešitev« ni treba, da jih iščejo vsi skupaj. Išče jih vsaka politično odgovorna stranka ali vlada. Če jih ta, ki prihaja, ne bo iskala ali jih ne bo iskala dovolj uspešno, se bo najpozneje čez štiri leta poslovila. Nobene nujnosti pa ni, da bi zdaj morala biti zraven tudi SDS še kako drugače kot opozicijska stranka v parlamentu.
Zmanjševanje delitev v političnem prostoru ni v nacionalnem interesu. In dokler obstaja politični prostor s svojimi nujnimi delitvami in periodičnimi volitvami, ki neposredno določajo sestavo zakonodajne in izvršilne oblasti, se bo dogajalo, da bodo stranke, ki na volitvah izgubijo in niso povabljene k oblikovanju vladne koalicije, izključene iz vlade. Tako je tudi prav. Edina izključitev, nad katero bi se lahko pritoževale, če bi ne bila upravičena, bi bila izključitev iz političnega prostora. Ker SDS ni bila izključena iz političnega prostora, se Janša nima kaj pritoževati.
Na drugi strani Pahor spravlja v obup in alienira svoje volilke in volilce najverjetnejših koalicijskih partnerjev, še preden je začel voditi vlado. Morda se bo v njegovi bližini le našel kdo, ki mu bo znal svetovati, naj, za božjo voljo, neha s svojim »transcendiranjem« politične delitve na levico in desnico, ker je pogubno. V primeri z njim je benigna celo zabloda, da je politični prostor manekenska brv.