Za tihomorsko državo Kiribati je med drugim značilno, da noben del njenega površja ne presega nadmorske višine dveh metrov. Zato ni presenetljivo, da so tamkajšnji prebivalci med najbolj zaskrbljenimi glede dvigovanja nadmorske gladine. Od dveh atolov so se že morali posloviti, znanstveniki pa domnevajo, da bi v naslednjih petdesetih letih lahko morje zalilo velik del otočja in v razselitev prisililo več sto tisoč ljudi. 

Dvig morske gladine ne ogroža samo otokov sredi oceanov, pač pa tudi nekatera velika in gosto poseljena mesta, kot so New York, London in Šanghaj.  

»Zaskrbljujoče je, da se podcenjuje hitrost, s katero se tali ledenik, kar je uničujoče za obalne skupnosti po vsem svetu,« o ogromnem antarktičnem ledeniku Thwaites, imenovanem tudi ledenik »sodnega dne,« pravi dr. Christine Dow, profesorica s Fakultete za okolje v Waterlooju, ki je skupaj s sodelavci soavtorica najnovejše študije o tem ledeniku. Gre za ledeno gmoto, veliko kot Švica, Nizozemska in Belgija skupaj, in bi, če bi se stalila, povzročila dvig morske gladine za 65 centimetrov.

Tali se od spodaj navzgor

Zaradi segrevanja Tihega oceana so se spremenili vetrovi na Antarktiki, ki povzročajo, da se topla voda iz globin Pacifika dviguje na površje in prihaja v stik z dnom ledenika. Skupina raziskovalcev v novi študiji piše, da so satelitske slike pokazale, da se pod ledenik steka bistveno toplejša voda, kot so menili doslej.

Thwaites se sicer že desetletja počasi tali, zaradi česar ga znanstveniki že dolgo pozorno spremljajo. Iztekanje vode z ledenika trenutno predstavlja štiri odstotke svetovnega dviga morske gladine, vendar bi lahko hitro doseglo pet odstotkov, nakar bi se taljenje še pospešilo. 

Točka brez povratka?

Podoben pojav so znanstveniki že pred časom dokumentirali tudi ne ledeniku Petermann na Grenlandiji, ki je približno osemkrat manjši od Thwaitesa, vendar doslej niso sumili, da se takšno taljenje dogaja tudi pri Thwaitesu. 

Slednjega je prav zaradi njegove velikosti težko proučevati. Običajno stanje ledenikov preverjajo tako, da v led izvrtajo globoke luknje. »Delo je izjemno težko, ker gre za eno najbolj nedostopnih območij na svetu. Skušamo namreč dognati, kaj se dogaja pod več sto metri ledu,« pojasnjuje dr. Rob Larter z Inštituta za raziskave Antarktike. 

Glede prihodnosti ni optimističen. Nekateri raziskovalci so predlagali inženirske posege za stabilizacijo ledenika, vendar gre pri tem za nove, nepreizkušene in zelo drage metode z vprašljivim rezultatom. Dr. Larter zagovarja omejitev emisij ogljikovega dioksida, a meni, da je za Thwaites že prepozno. »Verjetno je prepozno, da bi še lahko zaustavili taljenje. Najbrž smo že dosegli točko brez povratka«.