Po 1507 dneh je slovenska nogometna reprezentanca znova odigrala tekmo na velikem tekmovanju, ki ga je začela z načrtovanim remijem, s katerim si je priigrala dobro izhodišče za tekmi s Srbiji, proti kateri želi tri točke, in Anglijo. Pričakovanja pred uvodnim nastopom z Dansko v Stuttgartu, kjer je bilo vzdušje po zaslugi navijačev spektakularno, so bila velika. Dolgo časa je kazalo, da bodo slavili Danci, a zaključek tekme je bil z izenačenjem po slovenskih taktih. Slovenci so bili vztrajni, za kar so bili nagrajeni s točko.

Glede na neizkušenost slovenske vrste je bila trema večja kot pri Dancih, ki so redni udeleženci velikih tekmovanj, na katerih so običajno med tihimi favoriti. Danci, ki so uveljavili izjemno individualno kakovost, so z ofenzivnim pristopom poskrbeli za paniko v slovenski igri, ki se je logično končala s prejetim zadetkom po ve napaki obrambe. Slovenci so v prvem polčasu delovali, kot da se bojijo žoge, predaleč so stali od tekmecev, zamujali v dvoboje, Dancem pa so dovoljevali, da so se neovirano sprehajali pred golom Oblaka. Največji primanjkljaj je bil v agresivnosti, teku, hitrost in igri v obe smeri, saj so to elementi, ki so potrebni, če želiš iztržiti ugoden izid proti Dancem.

V drugem polčasu so Slovenci očitno dvignili kakovost svoje igre, ko so postajali vse bolj samozavestni in v igro vnesli elemente, v katerih so v prvem polčasu zaostajali za Danci. Bili so nepopustljivi, igrali eden za drugega, podpora s tribun jih je dvignila. Ko je selektor Kek zamenjal slaba Mlakarja in Elšnika, je Slovenija dosegal spektakularen gola za zasluženo izenačenje. V zaključku tekme so bili Slovenci bližje zmagovitemu golu kot Danci.

Jan Oblak je bil v obrambi po tradiciji zanesljiv. Štoperski par Drkušić – Bijol je bil iz minute v minuto bolj zanesljiv in zlasti drugi polčas je odigral na evropski ravni. Janža na levem boku je postal slovenski junak z golom, Karničnik na drugi strani je bil po tradiciji delaven in discipliniran. Srž slovenske nemoči v prvem polčasu je bil v zvezni vrsti. Gnezda Čerin ni uspel vzpostaviti avtoritete, kakršno je naredil Danec Eriksen. Za Elšnika je bila tekma na prezahtevni ravni, saj je imel kopico nenatančnih podaj, bil prepočasen in prepogosto za korak prekratek. Enako velja za Mlakarja, ki je bil premalo odločen v dvobojih, kar pa je logično, saj po značaju ni bojevnik. Očitno je bilo, da Stojanoviću manjka tekmovalni ritem, kar je skušal nadoknaditi z zagnanostjo in bojevitostjo, zato je bil na robu drugega rumenega kartona. V napadu je bil Šporar (pre)slabi dnevni formi, da bi dve super priložnosti spremenil v zmagovati gol. Na Šeška kot najmočnejše orožje so se Danci dobro pripravili, a je kljub temu stresel vratnico.