Slovenske himne se na Pogačarjevem trgu ob začetku tekme ni odpelo pretirano silno, a je bilo v množici čutiti pozitivno napetost, prav tako vzpodbudne so bile tudi prve reakcije občinstva na dogajanje na terenu. Zbrano, brez navijanja na silo, čeravno se je občasno čez ozvočenje oglašal animator. Vsaka uspešna akcija naših, četudi je šlo za obrambno akcijo, je bila nagrajena z energičnim odobravanjem, kar je spomnilo na čase Katančeve generacije, ko se je slavil vsak dobljeni prekršek. Potem pa 16. minuta in gol Dancev. Zdelo se je, kot da gre za nadaljevanje trenda prvih tekem, da favoriti gladko zmagujejo. In Slovenija ni bila favorit. Poleg tega je sonce izza oblaka, ki je grozil, da bi lahko prej kot gol Slovencev doživeli dež, posijalo pod kotom, ki je slepil pogled na ekran. A razmere so se hitro uredile, naši so se pa na igrišču odzivali vse bolj spodobno in na premor se je lahko šlo nikakor obupano.

»Koliko je dres? 100 evrov! Sam jih kupujem po 20, seveda ne original, a dres je dres,« se je ob preverbi stojnice z dresi odzval mladenič, ki so mu te zadeve očitno jasne. Pozornost je pritegnila druga skupina mladcev, odetih v zastave. Dajali so vtis, da niso iz Ljubljane. "»Z Gorenjske hodimo po teh zadevah. Najboljša športna žura zadnjega časa sta bila po uvrstitvi na evropsko prvenstvo in pa kolesarska etapa Gira na Višarjih. 2-1 bo za naše.«

Drugi polčas se je veljalo preseliti v prvo vrsto in spoznati novega znanca. Gospoda Alena. Zbližala naju je družna naturalistična reakcija na nedosojeno enajstmetrovko nad Šporarjem. To omogoči samo tekma. Da spregovoriš in se združiš v istem fokusu z neznancem, s katerim verjetno nikdar ne bi. In že v tistem trenutku je bilo jasno, da ogled te tekme tekme ne bo štet v zaman potrošen čas, kajti četudi bi Slovenija izgubila, bi si s ponosom in vso pravico lahko mislili, da nas je švicarski sodnik oškodoval. Staro pravilo, da navijaštvo najbolj lahko zbudi dogajanje na terenu, je bila silovita vratnica, ki jo je zatresel Šeško. Ta je bila trenutek, ko se je tudi na Pogačarjevem trgu začelo navijati skupinsko, nakar je tresnil Janža gol in po trgu se je razleglo: »Šalalalala, šalalalalala!« Izjemno. Slovenska ekipa je v drugem polčasu zrastla, tekma je pa postala dogodek, ki je lahko gledalca popolnoma prevzel. Po odpiskanem koncu sva si z gospodom Alenom segla v roke, si čestitala in zaželela vse dobro.

Posebno pozornost pa je zbudil mladenič, ki je na videz deloval, da bi lahko bil tudi iz Maroka, kar samo po sebi ne bi bil nič posebnega. Pozornost je zbujal, ker je dajal vtis, da je izrazito v tekmi, kot se reče, in to v prid Sloveniji. Da čuti vsako potezo, reagira na vsako akcijo, vidi priložnost ali nevarnost prej od drugih, ker je verjetno kdaj igral nogomet. In res: »Aziz iz Maroka. Navijam za Slovenijo,« se predstavi z izkaznico prosilca za azil okoli vratu.