»To sem pač jaz. Očitno sem rojen zato, da pomagam, in to počnem že petinpetdeset let,« hudomušno skomigne predsednik Društva za podvodne dejavnosti Trbovlje, ki poleg predsedniške opravlja skoraj nepregledno število drugih prostovoljnih funkcij. Je načelnik Podvodne reševalne službe Slovenije, kjer je član že trideset let, predsednik komiteja za zaščito in reševanje, regijski poveljnik Civilne zaščite za Zasavje in član predsedstva Slovenske potapljaške zveze. Poleg tega je tudi psihološki zaupnik v sistemu ZiR – sistemu zaščite in reševanja. Tudi njegova služba je povezana z zaščito in reševanjem, saj je vodja poklicnega jedra v Gasilskem društvu Trbovlje, ki je sicer prostovoljno, zaposlenih pa je okrog deset ljudi.

V DPD Trbovlje se je Simon Las včlanil leta 1993, leta 1997 pa je začel svojo podvodno reševalno pot. »Biti reševalec zahteva svoj čas, potapljaško in druga različna specialna znanja. Od začetka, ko se začneš potapljati in da postaneš podvodni reševalec, traja deset do dvanajst let. Nas je stodvajset članov, od tega samo šest reševalcev.«

DPD Trbovlje je četrto najstarejše društvo v Sloveniji. Leta 1974 so ga ustanovili »zanesenjaki«. »Že takrat so ustanovili enoto za reševanje pri Civilni zaščiti. Takrat še ni bilo podvodne reševalne. Velikokrat me kolegi iz drugih društev sprašujejo, kako nam uspe tako dobro delovati v tem društvu in jaz vsakomur rečem, mi smo 'socialistično' društvo. Mi smo vsi prijatelji, noben denar se ne obrača, vsi delamo zastonj in uživamo. Zdaj smo že mi stari. Ko so nam ga pred leti starejši predali, so rekli: 'Pobje, evo, vi imate energijo, peljite društvo naprej v takem duhu, kot smo ga mi in mi se tega striktno držimo. '«

Voda je vse

Delo, ki ga opravlja Simon Las je fizično in psihično nadvse zahtevno, ko se potopi v vodo, pa se potopi tudi v mir, tišino in v svoj svet.

Kaj mu pomeni voda? »Vse,« odgovori brez oklevanja. Voda mu je res prinesla že vse. Poleg miru tudi izjemno zahtevne trenutke, ne samo življenja, tudi smrti.

»Ta podvodna reševalna služba … Mi pravzaprav največkrat iščemo pogrešane osebe, ki po vsej verjetnosti niso več žive,« pove Simon in za nekaj trenutkov umolkne. »To so zelo težki trenutki. Sam sem dvanajst pogrešanih ljudi predal domačim, da so jih lahko vsaj dostojno pokopali.« Občasno delajo tudi mednarodno. Pet let nazaj je šla celotna Podvodna reševalna služba Slovenije v Srbijo iskat fanta, Slovenca, ki je skočil z mostu. Simona in njegovega kolega reševalca, ki sta fanta našla, je mama povabila na pogreb. »To je bilo tako težko, da sem rekel 'nikoli več'. Neke posebne energije se spletejo med reševalci in bližnjimi pogrešanih.«

V teh zahtevnih razmerah pa Simon deluje tudi kot psihološki zaupnik v sistemu zaščite in reševanja. Leta 2011 se je udeležil seminarja, ki ga je pripravila Uprava za zaščito in reševanje. »To so bili švedski psihologi, bil je eden boljših seminarjev, ki sem se jih kdaj udeležil. Govorili smo o nudenju pomoči prizadetim ob travmatičnih dogodkih. Če sem jaz v enoti pri naših gasilcih in vidim, da pridejo fantje po reševanju hude prometne nesreče bledi nazaj, jim nudim razbremenilni pogovor. Lažje zaupajo nam, psihološkim zaupnikom, ki smo del njih. Mi smo ta prvi amortizer, če je treba, pa potem aktiviramo enote za psihološko podporo, kjer so vrhunski psihologi.«

Preventiva in izobraževanje

Podvodna reševalna služba je sicer organizirana na nivoju države, ki ima šestnajst reševalnih postaj. Vsaka reševalna postaja spada pod neko potapljaško društvo, reševalna postaja Trbovlje spada pod DPD Trbovlje. Društvo pa je včlanjeno v Slovensko potapljaško zvezo.

»V zadnjih časih se je naša reševalna postaja modernizirala, zadnjih šest let ogromno delamo na preventivi. Naša prioriteta je izobraževanje mladih in preventiva. Mi imamo tudi trikrat letno predstavitve na bazenih, učimo otroke, kako se obnašati v vodi, 'ne skači v vodo, če ne veš, kaj je spodaj' in podobno. Razložimo mladim, da je voda lahko nevarna.«

Delujejo tudi ob naravnih nesrečah, ob nedavnih poplavah so čistili odtoke, reševali ljudi in živali, čebelnjake … »Pomagali smo pri ekoloških problemih, ko je denimo zalilo čistilne naprave, naši fantje so se potopili noter, izvlekli kable, da so jih lahko spet 'zalaufali' in podobno. Pri poplavah smo zelo aktivno sodelovali.«

Zahtevno reševalno delo ni možno brez dobro utečene ekipe. Pri tem je zelo pomemben povezovalni, skupnostni moment in prijateljstva, ki se sklepajo znotraj društva. »Jaz imam največ prijateljev v našem društvu vse od takrat, ko sem se pred enaintridesetimi leti včlanil. Tu smo se spoznali, postali družinski prijatelji, zdaj že naši otroci in vnuki hodijo na tečaje.« Vsak petek tako nihče ne gleda Dnevnika, ker se družijo v svojih prostorih, ki jim jih je namenila občina. »Imamo stopetdeset kvadratov vrhunskih prostorov, vsak petek je nekdo dežurni in se družimo. Pečemo, delamo plane, klepetamo.« Predsednik je še posebej ponosen na to, da v petdesetih letih niso imeli nobene potapljaške nesreče, in »tako naj bo naslednjih petdeset let, dokler bom živ in še naprej«.