V petek bo v Iranu potekal drugi krog predsedniških volitev, na katerem bo islamska republika dobila svojega štirinajstega predsednika. V finalu predčasnih predsedniških volitev, do katerih je prišlo zaradi smrtne helikopterske nesreče do tedanjega predsednika Ebrahima Raisija, si bosta nasproti stala tabor konservativcev in reformistov islamske republike. V imenu prvih se bo v tekmo z največ možnostmi za izvolitev podal v prvem krogu drugouvrščeni Said Džalili, nekdanji jedrski pogajalec. Volivci so mu namenili dobrih 38 odstotkov glasov (močan je bil v osrednjem delu države), medtem ko je kandidat reformističnega tabora Masud Pezeškian dobil 42 odstotkov glasov (večino si je zagotovil na severozahodu in jugovzhodu države).
Uspešni pozivi za bojkot
Iz tekme je izpadel tretjeuvrščeni predsednik parlamenta Mohamed Bager Kalibaf, ki je dolgo časa veljal za favorita teh volitev, na katerih je svet varuhov v skladu z ureditvijo države izločil neprimerne kandidate za predsedniško tekmo. Na koncu se jih je od 80 v tekmo podalo zgolj šest, dva iz konservativnega tabora pa sta tik pred volitvami odstopila in pozvala volivce naj glasove namenijo njihovemu taboru. Bolj kot volilni rezultat pa v oči bode nizka volilna udeležba. Ta je bila v 45-letni zgodovini Islamske republike Iran, ki je soočena z visoko inflacijo, družbenim nezadovoljstvom in hudimi regionalnimi nestabilnostmi, najnižja doslej – 39,8-odstotna.
Skoraj v vseh provincah se je volilna udeležba znižala. S tem je bila še za osem odstotnih točk nižja od predsedniških volitev leta 2021 in od nedavnih marčevskih parlamentarnih volitev, ko je na volišča odšlo dobrih 40 odstotkov volivcev. Pozivi za volilni bojkot, ki so prihajali predvsem iz študentskih vrst mladih, od lanske Nobelove nagrajenke za mir Narges Mohammadi ter posredno tudi od nekdanjega predsedniškega kandidata Mir Hosein Musavija, ki je še vedno v hišnem priporu, so tako očitno bili uspešni.
Džalilijevo boljše izhodišče
Šele drugič doslej bo Iran novega predsednika dobil v drugem krogu volitev. Džalili in Pezeškian imata sedaj do srede čas, da na volilnih shodih čim več volivcev prepričata za njihove glasove. Džaliliju je hitro po volilnem porazu na pomoč že priskočil tretjeuvrščeni Kalibaf. »Pot še ni končana in kljub temu, da gospoda Pezeškiana osebno spoštujem, prosim vse revolucionarne sile in svoje podpornike, da pomagajo ustaviti val, ki danes povzroča pomemben del naših gospodarskih in političnih težav.« Tako je Kalibaf svoje volivcev pozval, naj v drugem krogu glasujejo za Džalilija.
Džalili, ki je sedaj favorit režima, čeprav se ajatola Ali Hamenej ni neposredno postavil zanj, je sedaj v matematično boljšem izhodišču kot Pezeškian. Če bi obveljala sedanja volilna udeležba in bi pristaši Mohameda Bakerja Kalibafa sledili njegovemu pozivu, naj volijo za Džalilija, s katerim sta si sicer v predvolilnih soočenjih izmenjevala še najbolj ostre poglede na prihodnji razvoj države, bi Džalili zagotovo slavil. Pezeškian je medtem v drugem krogu soočen s precej težjo nalogo. Obdržati mora volivce iz prvega kroga, hkrati pa mora poskušati pridobiti še del Kalibafovih volivcev in apatično volilno telo prepričati, naj se odpravijo na volitve ter volijo zanj.
