»Gospa sodnica, zelo lepo bi vas prosil, da mi date še eno priložnost, da imam še kaj od življenja. Nočem propadati v zaporu... Nikoli nisem bil nasilen, izogibal sem se težavam, niti prekrška nisem storil. Res iskreno obžalujem, da sem to storil Klari. Tega si ni zaslužila in nikoli se ne bi smelo zgoditi. Bila je edina, ki mi je pomagala. Trije meseci, odkar sva šla narazen, so bili najhujši v mojem življenju. Imel sem hude stiske, težave s psiho, samopodobo. Znašel sem se v začaranem krogu, nisem videl izhoda. In ni res, da nisem iskal zdravniške pomoči zaradi alkoholizma, ampak konkretne pomoči, da bi imel večjo voljo in storil ta korak, nisem dobil. V zaporu na Povšetovi pa sem dobil zdravila in moje počutje se je zdaj občutno izboljšalo,« je sodnico Tino Lesar prepričeval 43-letni Benjamin Mihelič. Petega februarja zjutraj je na ljubljanskem mestnem avtobusu s kuhinjskim nožem z 20-centimetrskim rezilom zabodel nekdanjo zunajzakonsko partnerico Klaro P. in jo hudo poškodoval. Sodnica mu je po enournem razmisleku izrekla pet let in pol zapora.

Tožilka Janja Potisk v zaključni besedi ni podvomila, da je kriv poskusa uboja, čeprav je trdil, da jo je »le hotel nazaj«. A kako bi jo dobil nazaj, se je spraševala tožilka, če je vzel nož, ga ovil v tkanino, da ga kdo ne bi opazil in da se ne bi ranil (kar je sam priznal), poklical taksi, se potem na postaji skrival in čakal Klaro. Ter ji nato sledil na avtobus in nekaj trenutkov pozneje že zabodel v trebuh. Imela je veliko srečo, da je bila oblečena v več plasti oblačil. Tako je nož predrl trebušno steno in povzročil le površinsko poškodbo jeter. Če bi rezilo prodrlo dva ali tri centimetre globlje, bi bile posledice lahko veliko hujše. Besede, da je nanj vplival alkohol, je Potiskova zavrnila. Četudi je pil prejšnji dan, zjutraj alkohola v njegovi krvi ni bilo. Opozorila je tudi, da je šlo za napad brez povoda. Čeprav ga je Klara pustila, je iz njenih sms sporočil jasno, da mu je bila še vedno v veliko oporo in ga spodbujala k zdravljenju. Še večer pred napadom, ko je obupaval, mu je pisala, da ni »luzer«, kot ji je trdil. »Tvoj princ bo vedno ob tebi, pa tudi če samo v sanjah,« je zapisal v zadnjem sporočilu.

Zapor kot priložnost

Zagovornica Marina Ferfolja Howland je po drugi strani sodišče poskušala prepričati, da je ravnal pod vplivom depresije, hudega razočaranja in zlorabe alkohola ter tablet. Zašel je v krizo, iz katere ni videl izhoda, še sam ne razume, kaj mu je bilo. »Šlo je za nepremišljeno ravnanje obupanca,« je dejala in se zavzela, da bi ga namesto za poskus uboja obsodili za povzročitev hude poškodbe. Predlagala je pogojno kazen z varstvenim nadzorstvom z navodilom, da se mora zdraviti. Opozorila je tudi, da sta se z oškodovanko že dogovorila, da ji bo plačal 21.000 evrov odškodnine.

»Edino odprto vprašanje je bil takrat vaš namen. To veste le vi, ampak vaše glave se ne da odpreti. Sami niste znali razložiti, zakaj, sodišče pa je moralo upoštevati vse ostale okoliščine,« je po izreku sodbe dejala sodnica. Ni podvomila, da je šlo za poskus uboja in da je »absolutno vedel, kaj dela«, ter ga obsodila na pet let in pol. Pri odmeri kazni je upoštevala, da je imel njegove težave z odvisnostjo, za katere verjame, da jih je težko obvladovati. »A ogrozili ste človeško življenje, to je povsem nesprejemljivo. In sami ste rekli, da se vam v priporu godi bolje, da ste deležni terapije. Tu je zdaj priložnost, da naredite nekakšen rezime in mislim, da je možen pozitiven izid,« je izjavila Lesarjeva. Pripor mu je podaljšala. »Vaše dejanje je bilo zelo nepredvidljivo. Ne morem biti prepričana, da se na prostosti ne bi ponovilo,« je razložila.