Gibanje, ki je bilo za Tadejo in njeno hči tako blagodejno, se imenuje pedokinetika. Slovenski razvojni koncept je razvila Andreja Semolič, športna pedagoginja in mednarodno certificirana izvajalka Feldenkrais metode. Poleg metode pedokinetike v zavodu uporabljajo tudi metodo Feldenkrais, sistem vaj namenjen preoblikovanju slabih vzorcev obnašanja in gibanja.

Tadeja, sicer po poklicu inženirka radiologije, je hitro ugotovila, da na »igrivi vadbi« postaja kot starš vse bolj suverena, strahovi pa so izginjali. »Pomembno je, da si ti dobro, potem bo dobro tudi otrok. Gibanje je eden pomembnejših načinov komunikacije z dojenčkom.«

Koncepta, ki je tako dobro deloval, se je želela naučiti še sama in ga posredovati drugim. Tako se je odločila za štiriletni študij pedokinetike pri Andreji Semolič in postala prva diplomantka. Opravila je še študij Feldenkrais metode na Dunaju in študij Jeremy Krauss, načina za delo z otroki s posebnimi potrebami v Nemčiji. Sledila je ustanovitev Zavoda Igrivi svet, ki ga vodita skupaj s Petjo Kovačevič. Petja v zavodu v okviru terapevtske skupine in družinske relacijske terapije izvaja tudi psihoterapijo.

Nosek dol

Tadeja doživlja pedokinetiko kot nekakšen »transformator« med mamo in otrokom. »Popolnoma naravno je, da se vsaj na začetku otrok in mama včasih ne ujameta najbolje. Mi pomagamo mami razumeti potrebe otroka. Predvsem potrebe otroka in ne maminih potreb.« Denimo, otroku pade iz rok igrača in se ujezi. Če ga mama takoj hiti tolažiti, je to njena, ne pa njegova potreba. Otrokova potreba je, da se zjezi, kar mora tudi izraziti. Drugače se ta jeza utelesi, telo pa postane togo. Današnji starši imajo izredno močno potrebo, da otrok ne bi sporočal ničesar drugega kot veselje.«

Nekdo, ki uporablja senzitivno metodo, kot je pedokinetika, mora imeti najbrž tudi sam izostreno občutljivo zaznavo? »Ja, jaz zelo hitro opazim, kaj nekdo dela, kaj ponavlja. To je ena izmed stvari, ki jih želimo pri staršu doseči. Da neha ponavljati neke stvari samo zato, ker ga skrbi. Pride mama in reče: 'Prišla sem zato, ker se moj otrok neprestano izteguje.' Jaz jo opazujem in vidim, da se izteguje samo v njenem naročju, če je na tleh, pa ne. To pomeni, da je povezano z njo in mora nekaj spremeniti ona, da se bo tudi otrokovo delovanje spremenilo.« Ekstenzijski vzorec je nekaj tipičnega, s čimer se starši danes soočajo. Razvije se, ker starši ne poznajo in upoštevajo silnic, fizike telesa in naravnih zakonov gibanja. »Telo ima zakone in teh si v življenju ne moreš podrediti, lahko pa z njimi dobro sodeluješ,« pravi Andreja Semolič. »Če otrokovo telo ni ustrezno podprto, lahko pride do ′zategovanja′ ali neaktivacije telesa. Strokovnjaki pri delu z otroki opažajo, da je razvojnih težav vse več, ima jih že vsak tretji otrok. Informacij je vse več, razvitost pa je vse slabša.«

Pedokinetika uči ustreznejše načine opore otroku, zato je nastal projekt Nosek dol. Prek brezplačnih video vsebin se starši učijo o osnovnih prijemih, s katerimi se lahko izognejo tovrstnim težavam.

Situacije, s katerimi se Tadeja sooča pri svojem delu, odražajo tipičen odnos današnjih staršev do svojih otrok. »Pride mama enajstmesečnega otroka in potarna, da otrok ne vstaja. V vrtcu pravijo, da je z njim nekaj narobe, ker ves čas joče.« Kmalu ugotovijo, da je problem v odnosu med mamo in otrokom. Otrok sedi, in če mu mama ne da igrače, ki jo hoče, stalno kriči. Mama mu tako ves čas streže. »Danes imamo veliko primerov z visoko napetostjo živčnega sistema, kar se kaže kot togost gibanja. Otrok bi šel v svet, pa ne more. Mama ga stalno streže, razvijejo se novi problemi.« Ko pride separacijsko obdobje, od šestega meseca naprej, mora mama spustiti otroka v svet. Starši so tisti, ki morajo spustiti, biti pobudniki. Dojenčki, otroci, močno občutijo stanje odraslega in mi želimo ta stanja spreminjati.«

Povezanost med staršem in otrokom

V zavodu pri svojem delu opazijo, česa se starši bojijo. Joka, dretja. »Tudi jaz sem se tega bala, a v resnici je to način komunikacije otroka.« Takrat po Tadejinih besedah še najbolj pomaga, če starš ostane miren. Če reagira s paniko, bo otrok dobil samo zunanjo potrditev, da je dogajanje res grozno, in bo kričal še bolj. »Mama oziroma starš je steber. Če se otroku podira svet, a mama ve, da bosta preživela, potem bosta zagotovo preživela.«

Čeprav ime zavoda izpostavlja igrivost, Tadeja ugotavlja, da so njihove ure s starši lahko zelo težke. »Terapevtske, bi lahko rekla, saj starši spreminjajo svoje utečene vzorce obnašanja zato, da se otroku omogoči nova izkušnja.«

Direktorica zavoda si želi, da bi čez deset let pedokinetika postala nekaj običajnega in bi koncept sprejeli v zdravstvu, med medicinskim osebjem, patronažnimi sestrami, babicami, vsemi, ki so vsakodnevno v stiku z dojenčki. »Če bi patronažna sestra, ki pride na dom, pokazala staršem na pedokinetičen način, recimo, kako se otroka odloži, pa dvigne, bi mama zaupala in delala tako. Zdaj večinoma to še zmeraj delajo na star način, še vedno odlagajo otroka na hrbet, kar je zelo nezdravo in nefunkcionalno.«

»Otroka je treba opazovati, spoznavati. Tako kot počasi spoznavaš partnerja in mogoče po enem letu ugotoviš, da ni to, kar si si zamislila. A razlika med partnerjem in otrokom je ta, da prvega lahko zamenjaš.« Pomembno je torej, da otroka sprejmemo takšnega, kot je, četudi je drugačen, kot smo si predstavljali. »Današnji izobraženi starši hočejo super otroke, povsod najboljše. A tu obstaja osnovni problem. Otrok ni projekt. S pedokinetiko otrokom omogočimo varno-nevaren poligon, kjer pridobijo izkušnje brez usmerjenega vodenja. Tako otroci iščejo rešitve sami.«