Annalisa je pisma iz psihiatrične ustanove v Italiji pisala med letoma 1938 in 1941. Ta pomemben košček zgodovine, ki ga je zabeležil italijanski fotograf Giacomo Doni, odraža osamljenost življenja znotraj institucije in hrepenenje po prostosti. Razmere so se od takrat v Italiji spremenile. Franco Basaglia je bil pionir italijanske psihiatrične reforme in glavni predlagatelj Zakona 180, ki je ukinil psihiatrične bolnice v Italiji. Zavod Franko Maribor nosi njegovo ime. Iva Anžlovar, ustanoviteljica zavoda, se skupaj s sodelavci že desetletje zavzema za deinstitucionalizacijo in zagotavljanje človekove pravice do življenja v skupnosti. Slovenija je ena izmed najbolj institucionalizarnih držav v Evropi, kar pomeni, da še vedno veliko ljudi živi v institucionalnih oblikah bivanja, medtem ko vsi evropski in nacionalni dokumenti narekujejo premik k skupnostnim oblikam bivanja.

»Že več let se veliko govori o deinstitucionalizaciji, a stvari gredo zelo počasi. Problem je v razmišljanju ljudi. Še vedno jih je strah, kakšen bo ta, ki pride iz institucije, ali bo nevaren. Prav vsak človek lahko pride v stisko, ko pa govorimo o ljudeh v socialnovarstvenih zavodih, je pa to čisto nekaj drugega, ali kaj?« se sprašuje Iva. Javnost ima torej še vedno veliko predsodkov, veliko bi k premagovanju tega po Ivinem mnenju lahko pripomogli mediji z objavljanjem uspešnih zgodb o bivanju v skupnosti. »Življenje človeka v instituciji je neprimerljivo z življenjem v skupnosti. Oropan je pravice do svobode, pravice do izbire in načina bivanja, kot mu ustreza. Slediti mora pravilom ustanove.«

Prelomen Iz-hod

Ivo Anžlovar je delo z ljudmi in področje duševnega zdravja pritegnilo že konec osnovne šole. Različne skupine ljudi in pristope socialnega varstva je spoznavala prek prostovoljnega dela za različne organizacije: Društva Sožitje, Centra za socialno delo Grosuplje ter Društva za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. Sprva je študirala na Fakulteti za upravo, kasneje pa je vpisala še študij socialnega dela in diplomirala pri Vitu Flakerju. Skupaj so pripravili odmevno akcijo Iz-hod, ki je opozarjala na škodljivost zapiranja ljudi v institucije. Kasneje je bila zaposlena kot strokovna vodja v Prehodni stanovanjski skupini v Ljubljani, kasneje kot strokovna delavka in izvajalka storitev na programu Odprte stanovanjske skupine - Vzpostavljanje oskrbe v skupnosti v Mariboru prek Agencije IN, Agencije za individualno načrtovanje, posredovanje in koordiniranje socialnih storitev.

Vse te bogate izkušnje neposrednega dela z ljudmi s težavami na področju duševnega zdravja so se strnile v ustanovitev Zavoda Franko. »Med socialno akcijo Iz-hod sem spoznala Simono Ratajc, ki je bila koordinatorka obravnave v skupnosti. Ravno je delala raziskavo, hitro oceno potreb in storitev, ki jih ljudje potrebujejo za vsakdanje samostojno življenje v skupnosti.« Skupaj sta začeli razvijati program Odprte stanovanjske skupine – vzpostavljanje oskrbe v skupnosti, ki ljudem nudi strokovno podporo in pomoč pri samostojnem življenju. »Gre za terensko delo. Gremo do uporabnikov domov, kjer jim nudimo individualizirano podporo.« Tako so omogočali podporo ljudem, ki so se preselili tekom akcije Iz-hod. Kasneje se je Iva preselila v Maribor, kjer so leta 2014 skupaj z Jano Bedrač in Majo Podbrežnik ustanovile Zavod Franko Maribor.

»To smo pač mi«

Ob deseti obletnici delovanja, ki so jo praznovali letos, zavod zaposluje pet ljudi. Za njihovo uspešno delovanje pa so ravno tako pomembni prostovoljci. V zavodu zagotavljajo možnost podpore in pomoči ljudem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju na način, ki bi jim omogočal življenje v skupnosti. Izvajajo dva javna socialnovarstvena programa; Odprte stanovanjske skupine – vzpostavljanje oskrbe v skupnosti in program Prehodna stanovanjska skupina.

V letih dela na zavodu je Iva doživela že veliko čustveno močnih trenutkov, tako osrečujočih kot »žalostno pestrih«. »Hvaležna sem, da lahko delam to, v kar verjamem. Prispevamo h kvalitetnemu življenju ljudi v skupnosti. Pomagamo jim povrniti moč, vero, zaupanje vase. Nudimo jim varnost.« Vključeni ljudje velikokrat nimajo svojcev, družine in potrebujejo ljudi, na katere se lahko zanesejo. »To smo pač mi. Spremembe so pomembne pri vsakem posamezniku kot tudi v celotni družbi. Meni se zdi zelo pomembno, da sprejmemo človeka takšnega, kot je. S tem tudi sam rasteš, kajne?«

Velikokrat so preproste stvari take, da osrečijo ljudi. »Imamo različne aktivnosti, poleti hodimo na morje. Zadnjič se nam je nekdo prvič pridružil: 'Vau, na morje grem, po dvanajstih letih grem na morje!'«

Kadar pa nastopijo težje preizkušnje, življenje pri njih res pokaže zobe. »Imeli smo prvi poskus samomora. Oseba, ki se je ravno vključila k nam iz psihiatrije, je skočila čez balkon. Preživela je. To je bil res travmatičen dogodek za vse. Zelo je prizadelo tudi sostanovalca te osebe. Kljub temu, da je že prej uspel razviti delujoče vzorce, je padel v stisko. Začel se je obnašati nenavadno, kar je opazila okolica, sledile so opazke, predsodki. Ljudje so se ga začeli bati. Zadeva se je končala s hospitalizacijo, čeprav ni bil nevaren on, ampak drugi njemu.« Po zahtevnih situacijah imajo v skupnostih krizne intervencije, tudi takrat so jo imeli na vrhu stavbe z ostalimi stanovalci. »Ljudje so začeli govoriti, da bodo poklicali v Ljubljano, kaj se mi gremo, da sploh nismo usposobljeni. Govorili so, da ljudje z institucij ne bi smeli živeti med njimi v središču mesta, ampak v kakšnih večjih hišah na obrobju.« Tovrstni predsodki velikokrat pridejo na dan, ko pride do kakšnih problemov, zato sama vizija zavoda poleg ideje deinstitucionalizacije izvira tudi iz koncepta normalizacije, torej življenja v skupnosti za vse ljudi, vrednotenja osebnih izkušenj in sprejemanja različnosti. »Take izkušnje so res zahtevne, a skoraj tako grozni so zame potem tudi obsojajoči odzivi okolice. Sicer pa mi poskrbimo za to, da niso stanovalci, ki prihajajo iz institucij, že takoj na začetku označeni. Nikomur ne razlagamo, da smo mi tam Zavod Franko, ne vem, zakaj bi? To je pač človek kot vsak drug. Občan se priseli tja.«

Plamen zagona

V letih dela pri Zavodu Franko Maribor se Iva ob spoznavanju duševnosti drugih ljudi nauči tudi marsikaj o sebi. Med drugim tudi to, da ne moreš pomagati drugim, če ne znaš dobro poskrbeti zase, svoj prostor, odmik ter počitek. »Moraš postavljati meje, sicer pregoriš. 'Takrat končam.' Na voljo sem med svojim delovnim časom, razen če so stiske. S tem, da si spočita, ohranjaš tudi kvalitetno strokovno delo. Krepitev sebe je krepitev drugih.« … ali kakor bi pripomnila ameriška pisateljica Ursula K. Le Guin: »Ne moreš prižigati drugih vžigalic, če je tvoja ugasnila.«

Annalisa psihiatrične ustanove v Italiji nikoli ni zapustila, pisma do naslovnikov nikoli niso prišla. Čeprav se njene sanje o svobodnem življenju »izven zidov« niso nikoli uresničile, danes, tudi zaradi naprednega dela ekipe Zavoda Franko, te sanje za marsikoga postajajo stvarnost.