Svetovni dan čebel praznujemo na datum rojstva slikarja in čebelarja Antona Janše iz Breznice na Gorenjskem, ki velja za očeta modernega čebelarstva. V 18. stoletju je bil prvi učitelj čebelarstva na cesarskem dvoru.

Priženjeno čebelarstvo

Za mladega čebelarja Anžeta Perčiča bi lahko rekli, da si je čebelarjenje »priženil«. »Oče moje takratne punce, zdaj žene, je bil priznan slovenski čebelar. Doma so imeli ogromno opreme in sva se odločila, da poskusiva. Njegovi kolegi so nama dali nekaj čebelic, nekaj družin, tako se je začelo.« Pri enaindvajsetih letih se je Anže včlanil tudi v lokalno Čebelarsko društvo Tržič in tam deloval kot tajnik. Kasneje so na Čebelarski zvezi Gorenjske iskali člane za nadzorni odbor in ga povabili zraven. »Bil sem najmlajši, imel sem računalniško znanje, potem sem bil en mandat predsednik nadzornega odbora.« Kasneje so bile še volitve za predsednika zveze. »Ko sem jaz prišel na sejo, je bilo že vse zmenjeno. 'Ti si mlad, ti bodi predsednik.' Najprej sem se malo upiral, pričakoval sem že drugega otroka, pa so rekli, da mi bodo veliko pomagali.« Tako so ga prepričali in res je dobil vso oporo, ki jo je potreboval za utečeno delo zveze. Na zvezi delujejo ljubiteljsko, kot prostovoljci. »Užitek je v tem, da s svojim znanjem in energijo pripomoreš k skupnemu dobremu ter tudi k ozaveščanju ljudi. Zavedati se je treba, da narava ni nekaj samoumevnega, neomejenega za izkoriščanje, ampak smo del nje.«

Mladih je med čebelarji še vedno precej malo, a vse več. »Mlajši se s čebelarstvom ukvarjajo, tako da jim res predstavlja vir dohodka. Precej mojih kolegov ima po sto družin ali več in potem izdelke za prodajo. Jaz sam nimam toliko družin in mi je to hobi. Z ženo veva, da ga rabimo za dve leti trideset kil, toliko pridelava, nekaj ga damo sorodnikom. Preostalega pa pustim čebelam.«

Včasih so v družini Perčič pridelovali med in cvetni prah za prodajo, zdaj pa so zaradi podnebnih sprememb, »mi, čebelarji, to prvi začutimo«, prešli na pridelovanje le zase. »Vse manj je medu. Čebel nismo hoteli preveč obremenjevati.«

Prej ni bilo vprašljivo, ali bo paša ali ne

»Vreme na čebele zelo vpliva, saj je od njega odvisna njihova prehrana. Kadar je med cvetenjem sadnega drevja dež, čebele ne izletavajo in ne dobijo hrane.« Takrat je razvoj slabši, v panjih je manj čebel in predelajo manj medu. Anže pojasni, da je bilo letos na gorenjskem koncu med cvetenjem travniških cvetlic, javorja in drugih dreves ves čas deževno. Pozebe velikokrat najbolj ogrožajo akacijo, a je bilo to leto kar v redu. »Sam čebelarim dobrih trinajst let in takrat je bilo vse, na kar si mogel paziti, da si čebele dobro zdravil. Praktično ni bilo vprašanja, ali bo paša ali ne. Zdaj moram že tri leta čebele hraniti med sezono, saj same enostavno ne morejo prinesti dovolj hrane zase.« Čebele in druge žuželke so tako eden najpomembnejših indikatorjev okolja, ko njim zmanjka hrane in se težko razmnožujejo, je to, kot poudarja Anže, alarmantno. »Na to zdaj opozarjajo že praktično skoraj vsi, ampak žuželke, ki so tudi med najnižjimi na prehranjevalni lestvici, in prehrana drugim, niso tako zelo všečna tema.«

Čebelarska zveza Gorenjske je ena od regionalnih zvez v Sloveniji. Vsaka zveza se ukvarja z drugačno problematiko, ker delujejo na področjih z različnimi značilnostmi. »Naše poslanstvo je predvsem to, da izobražujemo čebelarje. Potem lahko sami razrešujejo težave, ki so na našem koncu precej pogoste. Kako negovati čebele v brezpašnem obdobju in podobno.« Veliko se posvečajo tudi promociji, ljudi želijo spodbuditi tudi k uporabi drugih izdelkov, ne le medu. »Recimo, cvetni prah je glede nekaterih učinkovin še boljši, ima več mineralnih snovi in beljakovin. Promoviramo tudi propolis, to je smola, ki jo čebele uporabijo, da zaprejo špranje, in ima tudi ogromno mineralov - lahko bi rekli, da je »naravni antibiotik« iz čebeljega panja.« Če ljudje drugih izdelkov ne poznajo in ne uporabljajo, potem ni povpraševanja in čebelarji tega ne pridelujejo.

Tehnologija pridobivanja cvetnega prahu se po Anžetovih besedah ni spremenila že več kot sto let, saj je očitno učinkovita. Čebelam se cvetni prah nabere na telo in na nogice, kjer imajo poseben žepek. Potem priletijo v panj, čebelarji pa tam postavijo »smukalnike,« luknjice, skozi katere morajo čebele iti, in so velike ravno dovolj, da se pravijo skoznje. Pri tem jim odpade cvetni prah, ki se nabira v spodaj podstavljeno košarico. »Največ učinkovin obdrži zmrznjen cvetni prah in ne posušen, kot je običajno v prodaji.«

Še pomniš cvetoče travnike?

Predsednika zveze osreči, ko vidi, da ljudje upoštevajo stvari, ki jih zveza spodbuja in promovira. S Škofjeloškim Zavodom Tri sodelujejo pri projektu Veliki traven in rožnik -čebelam cvetoč krožnik. Namen projekta je, da bi travniki spet vzcveteli kot včasih. »Če se še spomniš, ko smo se igrali po travnikih in so tam cvetele marjetice, črne detelje, plavice … Takšni travniki so zdaj le po hribih in kakšnih zakotnih vaseh. Želimo spet vzpostaviti cvetoče travnike, a pri tem čim manj obremenjevati kmete. Oni zdaj kosijo petkrat letno, če bi hoteli take travnike, bi morali pa dvakrat letno. Vendar imajo potem premalo krme za živino.« Tako želijo k projektu privabiti predvsem občine, da bi se cvetoči travniki razbohotili tudi v urbanem okolju pred upravnimi enotami, občinami … »Zdaj je tam 'angleška golf' travica, čemur mi rečemo zelena puščava.«

Z letošnjim letom bodo s projektom pristopili tudi k šolam. »V šolah bi imeli delavnice na prostem, da bi otroci videli cvetoče travnike in spoznavali rože že od začetka. Mi smo še vlekli 'petelinčke', punce so pletle venčke, zdaj otroci tega ne počnejo več, ker so pred ekrani.«

»Čeprav smo sami prostovoljci in tečejo stvari ob vseh naših ostalih obveznostih nekoliko počasneje, smo vztrajni in verjamem, da bomo dosegli še marsikaj.« Med seboj pa se spodbujajo tudi na letnih piknikih in vsakoletnem Festivalu medu v Lescah, v čebelarskem centru Gorenjske.