Preden je stopila iz okvirov pričakovanj in okoliščin, ji je kazalo, da bo vzgojiteljica v vrtcu. Nato je zbrala ves pogum in kupila vozovnico za pot v Ljubljano ter postala igralka, režiserka gledaliških predstav in državnih proslav, pisateljica in tista Primorka, ki je prva verjela, da Gorici – nova in stara – lahko postaneta skupna evropska prestolnica kulture ter Evropi postavita ogledalo, kako se presega meje, tiste v naravi in tiste v glavi.
Neda Rusjan Bric, nasmejana Primorka neštetih meštirjev (poklicev), nas je čakala na dogovorjenem kraju. Sogovornica, razpeta med Ljubljano, Gorico, Novo Gorico in domačo Volčjo Drago ter logistiko in kulturo, režijo in igro, dela ne odlaša na jutri. Komaj ji je z ramen padlo breme režije državne proslave ob 20. obletnici vstopa Slovenije v Evropsko unijo, že je v sklepnem delu priprav na celodnevno slovesnost ob odprtju evropske prestolnice kulture, ki bo 8. februarja prihodnje leto.
Globok vdih ali krik veselja
Primorska režiserka se je doslej podpisala pod osem državnih proslav, zato nas je zanimalo, ali ob naročilu za režijo proslave najprej sledi krik veselja ali nemara globok vzdih. »Danes ne eno ne drugo več,« se zasmeje, »ko pa sem dobila prvo, so se mi seveda šibila kolena. K prvi sem bila povabljena zato, ker sem se pri svojem delu že v času magistrskega študija veliko ukvarjala s filmom. Danes je preplet gledališča s filmom nekaj običajnega, takrat pa je bila to redka izjema. Odtlej smo z ljudmi, ki skrbijo za državne proslave, zgradili obojestransko zaupanje. Zato danes to delam z velikim veseljem, državne proslave so namreč poseben žanr s posebnim načinom dela. Približno leto dni pred proslavo izveš, da ti je bila zaupana režija, zadnjega pol leta priprav je zelo intenzivnih, na koncu pa moraš v treh dneh vse spraviti skupaj. Če si se v pripravi zmotil, ni popravkov. Z ljudmi, ki si jih povabil k proslavi, se na koncu fizično srečaš zadnji dan, časa za piljenje ni, koordinirati moraš več kot 200 nastopajočih in vso tehniko, vse delo ti kroji vreme, misliti moraš na občinstvo na proslavi ter pred radijskimi in televizijskimi sprejemniki,« je naštevala.
O globokem vdihu smo jo spraševali tudi zaradi javnega prepričanja, da so državne proslave politična in ideološka predstava za javnost vsakokratne garniture oblasti. Koliko svobode ima pravzaprav pri njih in koga vse mora ubogati? Neda Rusjan Bric se nasmeje: če je kdo samosvoj in ga ni mogoče zapreti v okvire, je to ona. A se pri tem sama dobro zaveda, do kod lahko seže. Medtem ko v gledališču lahko hodi po robu, provocira in drega v rane, je državna proslava namenjena vsem, čisto vsakemu državljanu, desnemu, levemu, srednjemu ... »Nikoli nočem nikogar užaliti ali prizadeti in biti za vsako ceno provokativna. Seveda pa povem tisto, kar čutim, da moram. Verjamem, da lahko spodbudiš razmislek, če dejstva obravnavaš spoštljivo in jih občinstvu zgolj razpreš. Ne nazadnje smo v naši notranji intimi vsi enaki: vse mame nas skrbi za otroke, vse nas boli, če nam nekdo umre, vse je narobe, če je vojna,« razmišlja. Spomni se proslave, ki jo je pripravljala za 100. rojstni dan tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, izjemnega, a hkrati zahtevnega človeka. Zaradi proslave je prepotovala pol Evrope in prebrala njegov sleherni zapis. Preden sta stopila v polno dvorano, ji je prišepnil, da najbolj sovraži gledališče. »Si lahko predstavljate slabšo popotnico?« se posmeje. Na koncu je proslavo zelo pohvalil, kar zanj sicer ni bil običaj.
Potomka Aleksandrinke
Med igralsko kariero v Slovenskem mladinskem gledališču so jo v nekem trenutku poklicale Aleksandrinke, ženske, ki so odhajale služit v Egipt, da bi rešile zadolžene primorske domačije. Zgodba jo je poiskala sama, njena babica Felicita Koglot Peric je bila Aleksandrinka. V družinski zapuščini ima ohranjenih veliko pisem, ki sta si jih njena babica in dedek dopisovala čez Sredozemsko morje. O teh ženskah je pripravila svojo prvo predstavo, dokončno okusila režijo ter začela na odre postavljati zgodbe z obrobja, zgodbe genijev, ki so v zgodovini hodili po robu in zaradi tega tudi veliko pretrpeli. Med njimi pesnik in duhovnik Simon Gregorčič, igralka in migrantka Nora Gregor, letalska pionirja brata Rusjan.
Vse njene odrske pripovedi se dotikajo strahu, poguma in razmisleka, kako so ti junaki v okoliščinah svojega časa sledili pogumu. Zanimalo jo je, ali so zmogli preseči okvire tistega časa in kako nam njihove zgodbe lahko razložijo tudi današnji čas ... Zdi se, da v zgodbah na tiho pripoveduje tudi o sebi. O mladi Primorki, ki je pri 17 letih postala mama. Če ne bi zmogla slediti svojim sanjam – od malega je namreč vedela, da želi postati igralka –, bi bila nemara še danes vzgojiteljica, verjetno zagrenjena. »Nemara res,« se zamisli, »pri sedemnajstih letih sva z možem postala starša hčerki, četrti letnik sem končala ob delu, štiri leta delala kot vzgojiteljica v vrtcu, se nato zaposlila v kazinoju in sproti delala sprejemne izpite za akademijo. Velikokrat sem morala preseči okvire, ni bilo lahko pustiti otroka doma možu, staršem in družini, preseči predsodke okolja, ni šlo niti brez obsojanja. Nisem šla v Aleksandrijo, vem pa, kaj je prestajala moja nona,« je razkrila, da je v zgodbo Aleksandrink vtkala tudi nekaj sebe.
Razodetje v majhni
goriški trgovini
Kot pravi, ni tako naivna, da bi verjela, da lahko s predstavami spreminja svet, ji je pa v veliko zadoščenje, če se zaradi njih sproži vsaj kak kamenček. Tako kot z zgodbo o Nori Gregor, dekletu iz majhne Gorice, ki je s svojo voljo in pogumom postala prva zvezda teatra vse do Hollywooda, nato pa s priključitvijo Avstrije Nemčiji v hipu begunka brez prebite pare, izgubljena v zavedanju, komu pripada. Režiserka je Norino zgodbo na odru povezala z zgodbo o zamejstvu in dogodek, ki se ji je po predstavi zgodil v trgovinici v Gorici, ji je dal potrditev, da vendarle dela nekaj koristnega. »Medtem ko sem plačevala in se trudila z italijanščino, je trgovka na plačilni kartici zagledala izpisano moje ime. V hipu je preklopila na slovenščino, me vprašala, ali sem to res jaz, režiserka, ki je na oder postavila Noro Gregor. Odpeljala me je iz vrveža trgovine in povedala svojo življenjsko zgodbo. Poročena z Italijanom o svoji zamejskosti z njim ni nikoli govorila, ni mu zmogla povedati, kako se počuti kot zamejka. Dokler ga ni pripeljala na mojo predstavo. Ni se mi znala zahvaliti za to, da je po predstavi z možem lahko prvič govorila o tem, kako je biti zamejec, in da je on prvič v življenju razumel, kdo je njegova žena. Po tem sta govorila dneve in noči.«
Od visokega skoka sreče na Trgu Evrope, ko je postalo jasno, da sta se njena ideja o evropski prestolnici kulture in trud njene ekipe za kandidaturo obrestovala, so minila krepka tri leta. Koliko je bilo vmes trdih pristankov? Prizna, da jih je bilo veliko in da bi bil to zapleten projekt tudi tam, kjer ni meja. »Projekt je zastavljen tako, da spreminja celotno strukturo in miselnost mesta, vključuje prebivalstvo, ki se mu po drugi strani nenehno zdi, da sploh ni vključeno. Povsod je enako, od velikega začetnega navdušenja do negodovanja in zmerjanja. A to je del projekta in to vzameš v zakup. Seveda v nekem trenutku to postane tudi politični problem, saj denar pride od države in mesta, ne od Evrope. Posebno tisto leto volitev je bilo naporno, zamenjala se je vlada, zamenjal se je župan. Pogosto se pošalim, da smo v tej zgodbi samo trije, ki smo večni: jaz, Sergio Mattarella in Rodolfo Ziberna.«
Premiki so že
V njenih rokah je tudi uvodna proslava, ki bo čisto s tehničnega vidika izjemen zalogaj. Ob zavedanju, da bo to sredi mrzlega februarja, toliko bolj. Pričakujejo številne kulturnike, predsednike držav in vlad ter druge pomembne goste. Je pritisk zaradi visokih pričakovanj velik? »Je!« A vseeno, če jutri na obe Gorici pade meteorit in izbriše vse ... je bilo delo zaman? »Še zdaleč ne.« »Že s kandidaturo smo naredili veliko in premaknili kolo medsebojnega sodelovanja, predvsem pa me veseli premik v odnosu do jezika. Tudi do italijanskega, a predvsem do slovenskega. Medtem ko smo se še pred 20 leti Italijanom opravičevali, ker ne znamo dobro italijansko, oni pa sploh niso pomislili, da bi se za svoje neznanje slovenskega opravičili, je danes popolnoma drugače. Samoumevno je, da Italijani obiskujejo tečaje slovenskega jezika, in žal jim je, da tega niso storili že prej. Tudi kultura zamejskih Slovencev je danes v Italiji bolje sprejeta in opažena, občini pa vsakdanje sodelujeta. Seveda bo naša zapuščina tudi na obnovljenem Trgu Evrope, obnovljeni železniški postaji, novem podhodu in Epic centru, a največja zapuščina bo tista, ki bo ostala v ljudeh, v njihovih srcih. Tudi če se ne bodo zavedali, da je to zaradi evropske prestolnice kulture, bom s tem čisto pomirjena,« se znova prešerno nasmeje.
