V teh dneh sta Rok Černe in Miha Predalič z Zavoda za gozdove pospravila še zadnjo past, postavljeno v obširni pokljuški gozd v okviru projekta Life Lynx, da bi vanjo ujeli katerega od risov in ga opremili s telemetrično ovratnico. Sreča se jim je nasmehnila. Na božični dan pred dvema letoma je zazvonil alarm. Ekipa se je odzvala v hipu, odpeljali so se na Pokljuko in odpravili po kamniti vlaki do pasti. Z velikim pričakovanjem, da ne bodo kot že velikokrat prej naleteli na prazno past. Tam jih je pričakalo pravo božično darilo. Skozi odprtino pasti so zagledali risa.
»Risi se radi ulovijo na praznike ali nedelje,« se nasmeje Rok Černe, koordinator projekta Life Lynx, ter s tem namigne na nepredvidljivo, izmuzljivo in skrivnostno naravo največje divje mačke pri nas, ki ji je prav malo mar, ali človek spi, je potico in pečenko ali nazdravlja s prijatelji, ko se pusti uloviti. »Ko je past aktivna, moraš biti v 24-urni pripravljenosti. Kajti v dveh do treh urah mora biti ekipa že pri risu. Žival ne sme predolgo čakati v pasti, ker ji tam gotovo ni prijetno in se tudi poskuša osvoboditi. Čim prej jo je torej treba opremiti s telemetrično ovratnico, opraviti meritve in zdravstveni pregled ter jo osvoboditi,« spomni Rok na božični dan, ko so na Pokljuki ulovili samčka Merija. Samček Meri? Miha in Rok se pomenljivo spogledata, toda prave anekdote ne razkrijeta, zato se zadovoljimo z odgovorom: »Ulovljen je bil na božič, zato Meri, kot Merry Christmas.«
Premišljeno in z nekaj sreče
Sedem let je od začetka projekta Life Lynx, pri katerem so združili moči strokovnjaki iz Slovenije, Hrvaške, Slovaške, Romunije in Italije ter preštevilni posamezniki, več kot tisoč jih je tako ali drugače sodelovalo pri projektu z enim samim ciljem – da rešijo risa v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah pred ponovnim izumrtjem ter ga tudi dolgoročno ohranijo na tem ozemlju. Marca letos se je projekt zaključil in kot lahko v teh dneh pove njegov koordinator: projekt je bil uspešen, vsi zadani cilji so doseženi, populacija je rešena. »Ta vrsta je nujno potrebovala pomoč, vedeli smo, kaj je treba narediti, samo lotiti se je bilo treba dela. Danes imamo v Dinaridih 40 odraslih risov, medtem ko jih je bilo pred projektom 20. V Alpah pa je bil cilj ustvariti povezovalno populacijo in tu živi danes deset odraslih risov,« je poudaril Rok Černe.
Na Gorenjskem, torej vse od Jelovice, Mežakle in Pokljuke do Karavank in celo Posočja, je našlo svoj prostor pod soncem deset risov. Pred projektom Life Lynx na Gorenjskem ni bilo več nobenega risa ali reprodukcije. S projektom se je tako za raziskovalce z najrazličnejših področij, od biologov do gozdarjev in lovcev, začelo dolgotrajno, a tudi plemenito delo.
V javnosti gotovo najvidnejši del je bil tisti, ko so posamezne rise pripeljali iz Romunije in Slovaške, jih za nekaj časa naselili v oborah na Pokljuki, Jelovici ali Notranjskem in Kočevskem ter nato izpustili na prostost. Rok se spominja trenutkov, ko so jih pripeljali: »Gledal sem tisto glavo z velikimi očmi in globokim renčanjem. Da, če smo jim bili preblizu, ko smo jih na primer prestavljali v obore, so renčali. Ali ko smo med vožnjo pogledali, ali je vse v redu z njimi. Dodatno spoštovanje do te vrste dobiš ob tem.«
Izpustitve risov so se lotili zelo premišljeno, poskrbeli so, da so se samci in samice že v obori povezali ali začutili, če smo malce romantični. Tako je samec vnaprej vedel, da je na tem območju samica, pojasnjuje Rok Černe. S tem so povečali možnost, da bo izpustitev uspešna in se bosta risa parila. »Ni pa bilo to nobeno zagotovilo, tudi nekaj sreče je bilo potrebne,« dodaja.
In so jo imeli. Meri, na primer, ravno ta, ki se je pustil ujeti na božični dan, je potomec dveh priseljenih risov, Julije iz Slovaške in Trisa iz Romunije, ki sta se spoznala v obori na Pokljuki. Julija še živi na območju Pokljuke in Mežakle, Trisa pa že kako leto pogrešamo.
Spremljanje populacije
Sredi pokljuškega gozda, daleč od množic, stopimo v breg proti zadnji pasti. To je pot, ki sta jo Miha Predalič in Rok Černe že velikokrat prehodila, Miha še nekoliko večkrat, saj je bil pri projektu odgovoren prav za pasti in tako tisti, ki je največ časa preživel na terenu. Toda risa v njegovem naravnem okolju in zunaj pasti ni videl. »Ris je tak gozdni duh, ki ga težko vidiš. Pušča samo svoje sledi. Če ga bom kdaj videl, bo to življenjska izkušnja,« se zaveda Miha Predalič.
Tudi Černe to potrdi. »Če bi šel risa načrtno iskat v gozd, je to precejšnja izguba časa,« se zasmeje. »Gibanje risa je namreč takšno, da se v bližini ujetega plena zadržuje tri ali štiri dni, nato se prestavi naprej. Ob takem vzorcu gibanja ne moreš predvideti, kje bo ujel naslednji plen. Še največ možnosti, da bi ga videl, so točke, na katerih smo postavili pasti. Toda tudi tam mimo je šel le enkrat na mesec ali dva meseca.«
Na grebenu, kjer se ta ponovno spušča v gozd, stoji obdana s suhim smrekovim vejevjem past. Njena vrata so dvignjena, past seveda ni več aktivna. Miha sprva stopi do kamere, da preveri njeno delovanje.
»Preden smo nastavili pasti, smo tja postavili kamere, da smo ugotovili lokacije, kjer risi prehajajo. Če se je ris tam večkrat pojavil, smo postavili past in poskusili risa odloviti,« je pojasnil Rok. Lokacije so jim pomagali najti lovci, nepogrešljivi del projekta Life Lynx, drugo pa je bil tudi sam relief. Rok se ozre za sabo in pokaže na greben. »Risi radi hodijo po grebenih. Če nastavimo past na njihov prehod po njem ter okolico zamejimo, mu tako čim bolj onemogočimo drugo pot in ga preusmerimo v past.«
Na Gorenjskem so imeli v času projekta na različnih lokacijah aktiviranih šest pasti. S tremi so uspešno odlovili rise in jih opremili s telemetričnimi ovratnicami, vsi so bili potomci priseljenih risov.
»Seveda si vesel, ko prideš do pasti in v njej vidiš risa. Predstavljaš si mačko, potem pa vidiš, da je to velika mišičasta žival z do 30 kilogrami. Velikokrat se je tudi zgodilo, da smo prišli na prazno past, kajti alarm lahko sproži tudi lisica, jazbec, ptič. Ali pa smo videli na kameri, da se je ris pasti približal, povohal vogale in odšel. Tako nas je vlekel za nos,« je dejal Miha Predalič.
Letošnja zima je bila raziskovalcem naklonjena. Ker ni bilo veliko snega, so imeli pasti aktivne vso zimo, toda po drugi strani je pomanjkanje snega pomenilo tudi slabost. »Če ni snega, je težko slediti risom. Kajti v svežem snegu lahko poberemo njihov urin, dlake, kjer markirajo, ali iztrebke za genetske analize. Ris namreč pozimi ne miruje in je še kako aktiven. Ko sneg malo pomrzne in se srnjadi udira, on s svojimi širokimi šapicami brez težav hodi po snegu, takrat mu je najlažje loviti,« razlaga Rok Černe.
Da strokovnjaki vedo, kaj se z risi dogaja v naravi, je ključno spremljanje populacije, in prav za to ima največ zaslug projekt Life Lynx. Pred projektom namreč sistematičnega spremljanja populacije pri nas ni bilo. Eden od načinov je s kamerami in telemetričnimi ovratnicami, s katerimi opremijo rise, po dveh letih pa jim same odpadejo. Tako dobijo raziskovalci podatke o gibanju risov, selitvah, parjenju, njihovem plenu, mladičih, obnašanju …
Po vzorcih na kožuhu jih prepoznavajo, kajti vsak ris ima unikaten kožuh, tako kot so unikatni naši prstni odtisi. »Tako štejemo rise. Na Kočevskem in Notranjskem smo v času projekta skupaj z lovci skrbeli za okoli 200 kamer, kar pomeni okoli sto tisoč fotografij različnih živali na leto. Iz teh poberemo risa in jih primerjamo. Dela je kar nekaj, ker so si risi precej podobni. In večinoma je to ročno delo, ponavadi poteka tako, da primerjamo pike na kožuhu,« razloži Rok.
Povezani in vitalni
Največ risov pri nas je na Kočevskem in Notranjskem. Tam so živeli še ob začetku projekta Life Lynx. Dvajset jih je ostalo, potomcev naseljenih risov iz Slovaške leta 1973, toda močno sparjeni v sorodstvu. Okoli leta 1900 so risa, tako kot nekatere druge živali, popolnoma iztrebili, potem pa so ga lovci in gozdarji leta 1973 ponovno naselili. Šest mačk je prišlo v Slovenijo in sprva se je populacija uspešno povečevala, a pred desetimi leti je bila že zelo zdesetkana, živali pa so si bile bolj sorodne kot bratje in sestre. Zato je bil projekt naselitve risov iz Karpatov več kot nujen, poudarja Rok Černe, in nujno je bilo oblikovati tudi manjšo populacijo risov v Alpah.
»Dolgoročno bodo risi preživeli le, če bodo povezani in ne izolirani. V Dinaridih v Sloveniji in na Hrvaškem skupaj je prostor za okoli 200 odraslih živali, toda na daljši rok mora biti dinaridska populacija povezana tudi z drugimi, da bo ostala vitalna. Na Zavodu za gozdove smo v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani naredili tudi analizo povezljivosti prostora, kajti za risa, in tudi za druge vrste, je pomembno, da je prostor povezan. Te koridorje smo vključili v gozdnogospodarske in lovskoupravljavske načrte kot zavarovana območja, kar pomeni, da se ne sme spremeniti njihova namembnost. Da torej na nekem pomembnem koridorju, na nekem gozdičku, ki je še zadnji na nekem širšem območju, ne more zrasti industrijska cona. Živali potrebujejo povezan gozd, posebno ris. Kajti če bi bila naša populacija povezana s sosednjimi in bi se genetika izmenjevala, ne bi bilo treba doseljevati risov. Genetska analiza je tako pokazala, da se bo precej pozneje ponovno zgodilo parjenje v sorodstvu, če se gorenjska populacija teh desetih odraslih risov poveže z dinaridsko. Zato je zeleni most na avtocesti, ki ga še vedno ni, nujen.«
Spremljanje risov bodo različni strokovnjaki nadaljevali, čeprav je projekt Life Lynx zaključen. Če bo šlo vse po načrtih, se bo naslednje leto začel še projekt nacionalnega spremljanja risa, za to pa mora zagotoviti sredstva ministrstvo za naravne vire in prostor. To je dolžnost naše države, poudarja Rok Černe. Tudi po mednarodnih konvencijah, ki smo jih podpisali. »Če imamo zavarovane in ogrožene vrste, moramo vedeti, kaj se z njimi dogaja, da lahko kaj ukrenemo. Če ne bi spremljali risov, ne bi opazili, da imamo problem,« je jasen.
Toleranca in sprejetost
Aktivnosti, ki so se izvajale v okviru projekta, je bilo v sedmih letih res ogromno. Veliko je bilo tudi izobraževanj, predavanj in obveščanja javnosti. Oboje je za sprejetje in toleranco divjih zveri v javnosti še kako potrebno, da lahko sobivamo drug z drugim.
»Ris je v lokalnem okolju dobro sprejet, odnos do njega je zelo pozitiven in lokalne skupnosti so bile vseskozi vpete v projekt, kar je zelo pomembno. Lovci so bili tudi glavni partnerji v projektu in so imeli zelo pozitiven odnos do tega, da se risa naseli nazaj v prostor. Skrbeli so za kamere, tudi za izobraževanja policije, kako preprečiti divji lov, ponosni so, ko vidijo, da je ris v njihovem lovišču. Kajti če je tam ris, pomeni, da je lovišče dobro, ker ima žival tam dovolj miru in hrane. Ris je namreč pokazatelj zdravega okolja. Je krovna vrsta, ki vpliva na celoten ekosistem, da deluje. Kot drugo pa je tudi naša moralna zaveza, da ohranjamo vse vrste v ekosistemu. Si lahko ljudje res vzamemo pravico in iztrebimo neko vrsto ter preprosto rečemo, da je ni več?« sprašuje Rok Černe. Odgovor ni potreben, toda toleranca ljudi do divjih živali vendarle ni samoumevna in za njeno ohranjanje v resnici skrbi celoten sistem pri nas, od lovcev, gozdarjev do različnih strokovnjakov.
»Ljudje smo v preteklosti risa že iztrebili in če hočemo, ga lahko spet. Sprejemanje lokalne skupnosti in javnosti je tako prvi pogoj za izvedbo takega projekta, kot je Life Lynx,« se zaveda Černe.
Gozdar je že vse življenje, za njim je 15 let dela z divjimi zvermi. Tudi, ko je bil zadnji ris na Gorenjskem povožen, se je zavedal, da je še vedno najpomembnejša populacija. »Živali v naravi umirajo iz različnih razlogov, toda populacija je tista, ki ji mora iti dobro. Ljudje smo že tako ali tako zelo vplivali na naravo, akcije, kot je ohranjanje ene vrste, pa je konkretna pomoč naravi, celoti in na koncu tudi človeštvu. Kajti če bo narava obstala, bomo tudi mi, če ne bo, nas ne bo. To je ta enostavna povezava, jaz pa se čutim povezanega z naravo.«
