Nobeden od treh večjih blokov v skupščini, ki so se oblikovali po volitvah, ne more vladati sam, saj vsakemu manjka več kot sto poslancev do absolutne večine 289 poslanskih sedežev. Kar bi bilo jasno večini ljudi v drugih evropskih državah, pa ni francoskim politikom, ki so prvič po več kot 65 letih, to je v času pete republike, v takšni situaciji. Predvsem Nova ljudska fronta (NLF), kar je združena levica, hoče sama vladati, čeprav ima le 180 od skupno 577 poslancev. Vladni tabor jih ima 168, skrajna desnica pa 143.
Končno se je oglasil predsednik Emmanuel Macron in v pismu javnosti, ki ga je napisal nad Atlantikom na letu v Washington, zavrnil možnost, da bi izročil oblast NLF: »Nobena politična skupina ni dobila zadostne večine.« Od političnih blokov zahteva medsebojni dialog, ki bi vodil do »solidne pluralistične večine«. V taki koaliciji pa naj ne bi bilo skrajne desnice in radikalne levice Jean-Luca Mélenchona, ki je pomemben del NLF.
Predsednik ni več gospodar vlade
Od Macrona je odvisno imenovanje premierja in bodoča koalicija, če bo do nje prišlo, bi se lahko oblikovala samo v povezavi s sredinskim, vladnim taborom. Toda Macron bo težko ohranil nadzor nad bodočo vlado, saj mu nasprotuje vse več ljudi iz njegovega tabora, tudi zaradi nepotrebne razpustitve skupščine.
Macron ni več dejanski gospodar vladnega bloka. Njegovo desno krilo vodi nekdanji Macronov premier Edouard Philippe, levo krilo pa sedanji 34-letni premier Gabriel Attal. Oba sta med Francozi zelo priljubljena, oba pa sta zdaj proti Macronu. Prav tako ni jasno, zakaj je nedavno Philippe večerjal z Marine Le Pen. Glede Attala pa je Macron v pismu zapisal, da njegova vlada za zdaj ostaja, opravljala naj bi tekoče posle.
Na levici Trumpov učenec
Mélenchon, katerega Nepokorjena Francija ima podobno kot socialisti okoli 70 poslancev, se je ostro odzval na pismo predsednika države: »Predsednik ne priznava rezultatov volitev, ki so dali največ glasov NLF.« Eden od Mélenchonovih sodelavcev pa je na omrežju X zapisal: »Hočejo nam ukrasti zmago. Zakaj ne bi ljudstvo izvedlo pohoda na Matignon (vladno palačo)?« Takšen poziv ni naletel na odobravanje v NLF.
Zdi se, da NLF izgublja pobudo po »volilni zmagi«, ker se ne more dogovoriti niti o tem, kdo bo premier. Prav tako ni jasno, ali namerava z manjšinsko vlado za vsak zakon posebej iskati večino ali pa vladati z odloki na podlagi ustavnega člena 49/3, ki ga je hotela odpraviti. Del socialistov, ki so bolj trdno na tleh, pa je za koalicijo z vladnim taborom. Zahtevo po takšni koaliciji je v dnevniku Le Monde na NLF naslovilo 70 levih intelektualcev.
Macron menda zdaj samo čaka, da se Nepokorjena Francija in socialisti dokončno sprejo, nakar bi skušal v vlado pridobiti socialiste, Zelene in morda komuniste, z desne pa Republikance (z 39 poslanci). Takšna koalicija naj bi menda ustrezala tudi Mélenchonu, saj bi mu zaradi kompromitiranja socialistov in Zelenih omogočila prevlado na levici. Ker gnili kompromisi ne bi omadeževali njegovega čudovitega socialnega programa, bi imel možnosti za zmago na predsedniških volitvah leta 2027. Če dogovora o vladi ne bo, pa bi za eno leto, ko so spet lahko volitve, nastopilo obdobje tehnične vlade, ki bi obravnavala le tekoče zadeve.
