»Tudi če nas bo živelo samo še sto, se ne bomo nikoli pod nobenim pogojem podredili angleškemu gospostvu.« To je znameniti zapis iz leta 1320 spisane arbroathske deklaracije, s katero so Škoti po prvi od vojn za neodvisnost razglasili neodvisnost od Angležev, ki so od konca 13. stoletja do sredine 17. stoletja sprožili več kot dvajset vojaških invazij, da bi si podredili škotsko kraljestvo, ki je kot neodvisna suverena država nastalo v devetem stoletju. Večnih vojn med kraljestvoma je bilo konec leta 1707, ko sta se združili v Kraljestvo Velike Britanije.
Leto 2014 leto razočaranja
Sedem stoletij kasneje te besede iz arbroathske deklaracije še vedno navdihujejo gibanje za neodvisnost, ki še ni prebolelo razočaranja iz leta 2014, ko je prva britanska vlada pristala na referendum o neodvisnosti in so Škoti, prvič po sklenitvi unije pred 317 leti, imeli priložnost, da se izrečejo za neodvisno Škotsko. Večina, 55,3 odstotka, jo je zavrnila. Zgodilo se je pred brexitom, pred prihodom Borisa Johnsona na oblast, v šele četrtem od dolgih štirinajst let vse bolj kaotične desničarske vladavine konservativcev, ki jih velika večina Škotov organsko na prenese, kar vse je vplivalo na to, da je Škotska nacionalna stranka SNP, sodobno poosebljenje gibanja za neodvisnost, vse glasneje zahtevala nov referendum.
Konservativne vlade se o tem niso hotele niti pogovarjati. Notranji problemi SNP (od nenadnega odstopa dolgoletne premierke Nicole Sturgeon do razhajanj vrha SNP o strategiji za obnovitev neodvisnosti), ki je na oblasti na Škotskem že od leta 2007, so razpravo o neodvisnosti začasno postavili na stranski tir. Spet je oživela med nedavno novo menjavo za krmilom SNP in škotske vlade, ki ga je prevzel stari borec za neodvisnost John Swinney. V kampanji za parlamentarne volitve, pred katerimi je bila SNP s 45 poslanci tretja največja stranka v britanskem parlamentu, je Swinney dejal, da je SNP zmerna levosredinska stranka, ki se zavzema za neodvisnost, ker ta lahko prinese močnejšo ekonomijo, enakopravnejšo družbo in srečnejša, bolj zdrava življenja na Škotskem. Izid volitev je prinesel novo razočaranje. Laburisti niso dosegli zgodovinske zmage samo na državni ravni, ampak tudi na Škotskem, kjer so zmagali v 37 od 59 okrožij. Na prejšnjih volitvah leta 2019 so zmagali samo v enem. SNP, ki je leta 2019 dosegla rekorden rezultat z zmago v 48 okrožjih, je bila ob 39 poslancev v britanskem parlamentu in z devetimi pristala na četrtem mestu.
Napoved zmage tudi
v drugem polčasu
Ko je novi laburistični premier Keir Starmer, ki je odločno za ohranitev Škotske v Veliki Britaniji, samo dva dni po volitvah najprej obiskal Škotsko, je dejal, da je bil to prvi polčas (zaradi nogometne mrzlice) in da drugi prihaja leta 2026. Takrat bodo škotske parlamentarne volitve. S tem je napovedal zmago laburistov, ki so bili glavna politična sila na Škotskem od šestdesetih let 20. stoletja do prvih let 21. stoletja.
Nicola Sturgeon je, preden se je poslovila od oblasti, škotske volitve leta 2026 razglašala za de facto referendum o neodvisnosti, ker v Londonu niso hoteli pristati na de iure drugi referendum. Različni poznavalci različno razlagajo porazen izid britanskih volitev za SNP. Nekateri trdijo, da je škotska neodvisnost na smrtni postelji. Drugi mislimo zelo drugače, namreč, da so volilci SNP taktično volili laburiste, da bi se znebili konservativne vlade. Izid škotskih volitev leta 2026, morebitni nov referendum in neodvisnost bodo v največji meri odvisni od tega, kaj bo Starmer, ki je dosegel orjaško zmago z napovedjo sprememb in državnega preporoda, v naslednjih dveh letih naredil za Škotsko in Škote. Odvisni pa bo seveda tudi od tega, kako uspešen bo novi škotski premier. Vse pa kaže, da izid minulih volitev ni niti malo spremenil odnosa Škotov do neodvisnosti ali ustavil sicer počasne rasti števila njenih zagovornikov. Prva raziskava javnega mnenja po volitvah je pokazala, da sta tabora za in proti vse bolj izenačena: 50,4 odstotka vprašanih Škotov je proti, 49,6 odstotka pa za neodvisnost.
