Prihodnji teden bo odločilen za drugi mandat predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen. Evropski parlament bo v četrtek glasoval o njeni kandidaturi, ob čemer pa ni povsem gotovo, ali bo 65-letni Nemki uspelo zbrati potrebnih 361 glasov podpore, saj se ponovno pričakuje, da del poslancev stare-nove neformalne koalicije sredinskih strank (Evropske ljudske stranke – EPP, Naprednega zavezništva socialistov in demokratov – S&D ter liberalcev Prenovimo Evropo) ne bo glasoval za von der Leynovo.
Čakajoč na program
Kandidatka za predsednico komisije se je sicer v minulih dneh predstavljala političnim skupinam in iskala podporo. Dobila jo je tudi od Zelenih, a ne v celoti. Ali bi lahko računala tudi na glasove ene izmed treh političnih skupin skrajne desnice – Evropskih konservativcev in reformistov, za zdaj ni jasno. Tako socialisti kot liberalci namreč svoje glasove za Nemko pogojujejo s tem, da von der Leynova ne bo sodelovala s skrajno desnico. Veliko bo odvisno tudi od tega, kakšen program bo predstavila.
Dr. Sabina Lange, predavateljica na Evropskem inštitutu za javno upravo iz Maastrichta (EIPA), je prepričana, da je gotovost za ponovno izvolitev von der Leynove kar velika. »Večina političnih skupin si ne želi prispevati k negotovosti zaradi njene morebitne neizvolitve. Že ob neuspelem imenovanju s strani evropskega sveta ob prvi priložnosti je bilo slišati precej kritik na to, da sedaj ni čas za politične igrice. Parlament je glasovanje premaknil na zgodnejši datum z originalno predvidenega septembrskega datuma, kar tudi priča o tem, da se politične skupine nagibajo k hitri razrešitvi vprašanj o pozicijah in si želijo opravljati jedro svojega poslanstva: zakonodajno in nadzorno delo,« pravi Langejeva.
Kje je von der Leynova pogrnila?
Za Mateja Tonina, novopečenega evroposlanca NSi (EPP), von der Leynova ni idealna kandidatka in tak kandidat nasploh po njegovih besedah ne obstaja. Ima pa, kot pravi, dobre možnosti za ponovno izvolitev. Del skupine EPP – med njimi je tudi sam – si je želel bolj konservativnega predsednika komisije, a ker je realist in se zaveda, da večine med EPP, ECR in novoustanovljenimi skrajno desnimi Patrioti Evrope ni, je potreben dogovor z ostalimi političnimi skupinami. A kot pravi, obstaja tudi možnost, da von der Leynova ne bo izvoljena, ker ne bi dobila dela glasov socialistov, liberalcev in evropske ljudske stranke. »Lahko bo imela izjemno večino z dodatnimi glasovi Zelenih in ECR ali pa premalo glasov.«
Matjaž Nemec, evroposlanec iz vrst S&D, von der Leynove denimo ne bo podprl. »Pokazala je popolno ignoranco do odločitve evropskega sodišča glede avstrijskega podaljševanja nadzorov na meji. Tukaj je popolnoma pogrnila,« pravi. Na nedavni predstaviti von der Leynove v njihovi skupini ga niso zadovoljili tudi njeni popolnoma stihijski odgovori glede Gaze, prav tako ne glede ohranjanja nesodelovanja (cordon sanitaire) z ECR. Tudi glasu novopečenega poslanca Zelenih Vladimirja Prebiliča von der Leynova ne bo dobila. Njegovi razlogi so drugačni od Nemčevih. Užaloščen je zaradi prihajajoče redefinicije zelenega dogovora, dvoličnega odnosa von der Leynove do konflikta v Ukrajini in Gazi, prav tako pa so na njegovo odločitev vplivala odprta vprašanja glede dogovarjanja o koronacepivih z direktorjem Pfizerja. Celotni Zeleni von der Leynove ne podpirajo, še pravi in dodaja, da podpora prihaja predvsem iz tabora nemških Zelenih.
Spretnosti predsednice
po volitvah
Naša sogovornica Sabina Lange sicer opozarja, da je von der Leynova pri spogledovanju z ECR igrala z zelo veliko kartami pred volitvami, ko so bili rezultati znani, pa se ji je uspelo oddaljiti od Giorgie Meloni. »S tem, ko se je Georgia Meloni v evropskem svetu pri imenovanju von der Leynove vzdržala, je za predsednico komisije odprla vrata za več glasov iz S&D in Zelenih. Povrh tega se von der Leynova te dni intenzivno srečuje tako s skupinami kot s posameznimi poslanci v evropskem parlamentu za vsak glas. Skupine lahko poslancem, ki niso prepričani, ponudijo različne eminentne vloge v naslednjih letih. Von der Leynova ve, kaj lahko obljubi tako z vidika vloge parlamenta kot političnih usmeritev. Element, ki ne glede na ideološke preference govori njej v prid, je, da ima z menedžersko-voditeljskega vidika kaj pokazati: EU je krmarila skozi krize, tesno sodeluje s tretjimi državami, odnosi z Veliko Britanijo so urejeni. Tudi s tem lahko prepriča oklevajoče poslance.«
»Če pade von der Leynova, ne bo konec sveta, bo pa malce več drame,« pravi Matej Tonin. Kot možni naslednji kandidati se sicer po njegovih besedah v takšnem primeru omenjajo hrvaški premier Andrej Plenković ali grški premier Kiriakos Micotakis. »Če pade von der Leynova, padeta tudi drugi kandidaturi (socialist Antonio Costa za predsednika evropskega sveta in liberalka Kaja Kallas za visoko zunanjepolitično predstavnico, op. p.). Le Roberta Metsola ima zagotovljeno izvolitev (za vnovično predsednico parlamenta, op. p.).«