Med čakanjem na ameriške volitve in morebitnega novega predsednika Donalda Trumpa, ki bi se s svojo trgovsko mentaliteto vodenja mednarodnih odnosov spet vselil v Belo hišo, Ukrajince seveda skrbi. Po več mesecih, ko so pozimi morali trepetati, ali jim bo že čez nekaj tednov zmanjkalo finančne pomoči, ker se je Evropska unija znašla v madžarskem krču blokade, podobno kot se je ameriška administracija zaradi republikanskih kolebanj, je skrb kakopak upravičena.
Zelenski namreč vidi, da Donald Trump že sedaj ne skopari z načrti, kako bo Ukrajino in Rusijo »prisilil«, da sedeta za pogajalsko mizo. Prisila ne bo na ruski strani, Putin si tja tako ali tako želi, čeprav pod iluzornimi pogoji. Prisila bo pri zastavljenem načrtu za Kijev, da se namreč Ukrajini odtegne pomoč, če se ne bo pogajala, kasneje po verjetno bolečem mirovnem dogovoru pa se jo orožarsko okrepi do ušes.
Prav tako lahko Zelenski opazuje, kako madžarski premier Viktor Orban s svojimi mirovnimi misijami tlakuje pot Trumpovi klavrni in neizvedljivi napovedi, da bo v 24 urah spet prinesel mir v Ukrajino. Viktor Orban na svojih poteh od Ukrajine, Rusije, Azerbajdžana do Kitajske preizkuša meje evropske potrpežljivosti in odločnosti ukrepanja proti predsedujoči državi Sveta EU, ki želi s svojimi somišljeniki skrajno desničarske združbe Patrioti za Evropo krepko preoblikovati Evropsko unijo in ošibiti njeno skupnostno raven. S tem ciljem si je kar vzel žezlo evropskega predsednika.
In slednjič Volodimir Zelenski vidi tudi ameriškega predsednika Bidna, ki ima zaradi svoje krhkosti velike težave z ohranjanjem podpore v lastni stranki, kar posledično zgolj povečuje možnosti Trumpa, da bo novembra, v tistem mesecu, na katerega vsi čakajo, dejansko izvoljen za 47. predsednika ZDA. Biden je sicer s svojim gorečim govorom ob začetku vrha Nata prepričal, da ima še veliko energije. Veliko vprašanje pa je, ali bo to dovolj za ohranitev kandidature in tudi zmago na volitvah.
Vrh v Washingtonu sedaj Ukrajini daje kar največ, kar je v danih geopolitičnih okoliščinah in ameriških notranjepolitičnih razmerah sploh možno. Ali je to dovolj za močnejše potiskanje ruskih sil nazaj v harkivski regiji, morebitno ponovno zavzetje Krima ali razbitje ukrajinske fronte na zaporoško-hersonskem območju, seveda ne ve nihče. Vsaj še leto dni bodo članice Nata nadaljevale nudenje pomoči Ukrajini v enaki višini kot doslej. Zaveza za nadaljnjo pomoč prav tako obstaja, čeprav brez jasnih številk, koliko se bo za Ukrajino iz državnih malh namenilo po letu 2025. Državi se bodo prav tako dobavili dodatni sistemi zračne obrambe, ki bodo v nadaljevanju vojne ključni za zaščito mest in civilne infrastrukture, predvsem električne proizvodnje, ki je v preteklih dveh letih postala pogosta tarča ruskih sil, kot vzvod ustvarjanja dodatnega pritiska na napadeno državo.
Hkrati je močno obnovljena zaveza članic glede ukrajinskega članstva v Natu še ena, a povedna dolgoročna perspektiva. Skupaj s krepko povečanimi obrambnimi izdatki članic se z vrha Nata morebitnemu republikanskemu predsedniku pošilja jasno sporočilo, naj ob prihodu v Belo hišo vztraja pri najuspešnejšem obrambnem zavezništvu na svetu in začrtani politiki poraza Rusije v Ukrajini. Vse drugo, v kar bi Ukrajinci morali privoliti pod prisilo najmočnejše članice Nata, bi namreč vodilo v popoln polom Zahoda. Hipotetični scenariji in priprave za vsak slučaj so prav tako realnost washingtonskega jubilejnega vrha Nata. Projiciranje krepke odvračalne drže zavezništva se dogaja v krču negotovosti, kakšna usoda ga utegne doleteti v 76. letu starosti – po ameriških volitvah.
