Na koncu se je izkazalo, da so bili dovolj že trije neodločeni izidi. Z 51-letnim Ljubljančanom, ki je danes v trenerskih vodah in se lahko pohvali z UEFA Pro licenco, smo se pogovarjali pred tekmami v skupinah E in F, tako da še nismo vedeli, kdo bo nasprotnik Slovenije v osmini finala.
Na čem ste pred začetkom prvenstva gradili svoj optimizem?Na evropskem prvenstvu zdaj nastopa več reprezentanc kot v mojih časih, ko jih je bilo le šestnajst, in se je lažje prebiti v izločilne boje, saj ob dveh prvouvrščenih ekipah napredujejo še štiri tretjeuvrščene. Ob tem imamo kakovostno reprezentanco, ki ima pozitivno energijo in je zelo homogena. Igralci so uigrani in na igrišču delujejo, kot da bi igrali v istem klubu, kar je veliko prednost v primerjavi z nekaterimi drugimi reprezentancami.
Je visok poraz v ligi narodov predlani v Beogradu, ko je bilo 4:1 za Srbijo, pomenil nekakšno prelomnico za to generacijo, ki je bila takrat skupaj s selektorjem Matjažem Kekom deležna številnih kritik?Težko je reči, kdaj se je prelomilo. Morda bi res lahko rekli, da je bila ta tekma prelomnica, lahko pa, da je prelomnico pomenila zmaga na prijateljski tekmi proti Portugalski, ko so igralci pridobili samozavest. Je pa to vprašanje, na katerega bi bolje odgovoril selektor, ki je med drugim nekje dejal, da smo najboljši, ko se nas najbolj kritizira.
Kek tudi rad pravi, da je ta generacija posebna.Tudi to je bolj vprašanje zanj, ker najbolje pozna igralce, z njimi dela in diha z njimi. Priznati pa moramo, da kot posamezniki, razen redkih izjem, na nogometnem trgu nimajo visoke cene, toda kot ekipa delujejo odlično, kot pravi orkester.
Zagotovo je šlo Keku na roke tudi to, da mu je vodstvo NZS zaupalo in ga tudi po neuspehih v prejšnjih kvalifikacijah ni zamenjalo?To je res. Če se ozremo na njegov začetek ob vrnitvi na slovensko klop, rezultati niso bili najboljši. Večina bi takrat ostala brez službe, njemu je vodstvu NZS celo podaljšalo mandat in je dobil še eno priložnost, ki je marsikdo pred njim ni. Običajno vsi od trenerjev zahtevajo, da v kratkem času nekaj naredijo, če pa tega pritiska ni, lahko v miru delajo in sestavijo ekipo, kar se je v primeru Keka izkazalo za dobro.
Očitno je ekipa tudi psihično zelo dobro pripravljena, kajti niti nesrečni gol proti Srbiji v sodnikovem podaljšku je ni vrgel iz tira.Fantje so profesionalci, zavedajo se svoje kakovosti, vedo, da so si zaslužili nastop na prvenstvu, uživajo v tem, vedo pa tudi, da so takšni goli sestavni del igre in da jih nima smisla objokavati. Morda so bili naslednji dan po tem remiju s Srbijo še slabe volje, nato pa so že začeli razmišljati o Angliji. Pomembno je bilo, da so ohranili psihično stabilnost, veliko motivacijo in veliko mero zbranosti, kar se je najbolj poznalo v disciplini v igri skozi celotno tekmo.
Tekma proti Angliji je bila z estetskega vidika najslabša, s taktičnega in obrambnega pa morda celo najboljša tekma na tem prvenstvu, kajneda?Naši reprezentanci je ta tekma veliko prinašala, na njej je Kek moral igrati na rezultat, da pa prideš do njega, moraš uporabiti vsa razpoložljiva sredstva. V lepoti nismo umirali, prav tako si nismo priigrali nobene zrele priložnosti, toda v isti sapi moram dodati, da si je tudi Angleži niso. Drži, da so imeli več kot 70-odstotno posest žoge v svojih nogah, kar je veliko, ampak niso bili nevarni. Bilo je recimo pet strelov proti slovenskim vratom, vendar nobeden od njih ni bil nevaren za gol. Ni kaj, fantje so odigrali taktično zrelo, disciplinirano, zbrano vseh 95 minut, kar ni lahko zdržati. Škoda je, ker se po televiziji tega ni videlo, toda če bi bili na stadionu, bi videli, kako se je premikala celotna ekipa, kako se je branila, kako je skrčila prostor, ko je bilo to potrebno...
Z izjemo prvega polčasa proti Danski slovenska reprezentanca v obrambi skorajda ne dela napak.Dance so fantje poznali, saj so z njimi igrali v kvalifikacijah, ampak kljub temu je bil prvi polčas nekoliko slabši. Pa ne toliko zaradi njih, kot zato, ker so naši igralci prvič nastopili na tako velikem tekmovanju, zato je bila prisotna trema. Toda pred drugim polčasom so zadihali, Kek jim je dal nova navodila, strnili so svoje vrste, se še bolje pripravili na nasprotnika in že drugi polčas so odigrali, kot je treba.
Vas je v prvem delu evropskega prvenstva kakšna reprezentanca presenetila?Danes ni več takšnih razlik kot nekoč. Vse reprezentance imajo vse potrebne informacije o nasprotnikih, na ta način se nanje lažje pripravijo, naredijo analizo, tako da ni več skrivnosti, veliko pa odloča dnevna forma. Zato je favorita težko določiti, čeprav so, glede na zgodovino, še vedno v glavi ene in iste ekipe – Italija, Nemčija, Francija... Toda v izločilnih bojih popravnega izpita ne bo, šlo bo le za eno tekmo, ko tudi svežina igralcev ne bo več ista, v igri pa bo še veliko stvari, ki se bodo morale poklopiti. Osebno največ možnosti vseeno pripisujem Francozom, ampak lahko se bo tudi njim zalomilo.
Če reprezentančni nogomet žanje uspehe, tega ne moremo reči za klubskega, čeprav iz slovenske lige v prvi postavi igrata Elšnik in Karničnik.Slovenska liga je v zadnjih 30 letih najbolj napredovala v infrastrukturi, moramo pa se zavedati, da imamo v primerjavi z drugimi, še vedno majhen bazen igralcev, zato je takoj manjša konkurenca. Drugo težavo vidim v tem, da mladi igralci prehitro odhajajo v tujino, ko se niti doma še niso izkazali. Takoj ko nekdo nekoliko izstopa, se ga že pošilja v tujino. Prav tako mi ni jasno, zakaj je v slovenski ligi toliko tujih nogometašev, namesto da bi priložnost dobili domači igralci, ki bi se v slovenski ligi lahko razvijali. Namesto tega so slovenski klubi postali poligon za tujce, ki se ne morejo uveljaviti v svoji državi, recimo Hrvati, ki niti ne igrajo v prvi hrvaški ligi, pač pa v drugi ali celo tretji in iz njih prihajajo v prvo slovensko ligo.
Kaj pa stroka?Žal se v Sloveniji podcenjuje tudi domača stroka in se daje več pomena tujcem. Prihajajo trenerji dvomljive kakovosti. Tako se je pred leti zgodilo, da je v Koper prišel trener, ki ni imel potrebne licence. Ne vem, kako je to dovolila trenerska organizacija, ki bi morala bolj zaščititi domačo stroko, ker imamo dobre trenerje, se jih pa premalo ceni.
Tudi vi ste edino priložnost na domačih tleh dobili pred dvanajstimi leti, ko ste nekaj mesecev vodili Olimpijo. Kako se spominjate tiste izkušnje?Morda sem moral hitro oditi zato, ker nimam agenta. Toda če pogledam svoje šestmesečno obdobje v Olimpiji, sem imel ob njeni vrniti v prvo ligo najboljše rezultate. Ekipo sem zapustil kot drugo na lestvici za Mariborom in ko me je pred tem takratni predsednik Izet Rastoder vprašal, kdaj bomo prvaki, sem mu dejal, da bomo potrebovali tri, štiri leta. Pozneje se je izkazalo, da se je to, ko je prišel nov predsednik Milan Mandarić, tudi zgodilo.