Na 111. dirki po Franciji so prvič svojo priložnost dočakali sprinterji. Vsi kolesarji so vedeli, da se bo dan končal s ciljnim sprintom. Čeprav je šlo za najdaljšo etapo letošnje francoske pentlje (230,8 km) med Piacezo in Torinom, prav nihče ni poskušal z napadom. »Fantje poskušajte biti vsaj toliko hitri, da boste na cilju pred temo,« je bilo ob zaspanem začetku celo nekoliko dolgčas športnim direktorjem v avtomobilih, ki so s svojimi izjavami želeli popestriti dogajanje v glavnini.
Po zaspanem zaključku se je še enkrat več izkazalo, da tudi ravninske etape še zdaleč niso dolgočasne. Čeprav je bilo na sporedu le dobrih 1000 višinskih metrov in se na papirju etapa zdi kot takšna, ko kapetani varčujejo z močmi, je psihična obremenitev celo hujša od vožnje navkreber. V zadnjih 50 kilometrih je potrebna 100-odstotna zbranost, saj se 176 kolesarjev v glavnini bori za vsak meter asfalta, ki je na razpolago, hitrosti pa so izjemno visoke. Vsaka ekipa si želi izboriti svoj prostor, zato sta se med prerivanjem malce sporekli tudi glavni moštvi na Touru UAE Emirates in Visma-Lease a Bike.
Zgodovinski dan za Afriko
Na srečo ni prišlo do zapleta, se je pa ta zgodil že v nevtralni coni (zadnjih pet kilometrov etape), ko se je na tleh znašel tudi prvi favorit za etapno zmago in lanski lastnik zelene majice Jasper Philipsen (Alpecin–Deceuninck), ki je že pred tem zaradi okvare izgubil svojega prvega pomočnika Mathieua van der Poela. »V glavnini je bilo moč čutiti, da se bo nekaj zgodilo,« je padec povzel Mark Cavendish, ki ni padel, a je v nesreči izgubil vse možnosti za rekordno 35. etapno zmago na Touru.
V izjemno živčnem zaključku pa je svoje delo najbolje med vsemi opravil Biniam Girmay. Eritrejec je našel luknjo na desni ceste in se izstrelil do svoje prve zmage na Touru, ki je hkrati prva afriška in prva za ekipo Intermache-Wanty. »Ne morem verjeti, kaj se dogaja. Ko sem bil otrok, si nisem predstavljal niti, da bi dirkal na Touru. Vsa zahvala gre čisto vsem, ki so me podpirali: moji družini, ekipi in celi Afriki. Sedaj smo tudi mi del svetovnega kolesarstva,« je bil 24-letnik očitno pripravljen na svoj govor ob zgodovinskem uspehu. Pred tem je sicer že dobil etapo na Giru, kjer si je nato med proslavljanjem s šampanjcem poškodoval oko in odstopil. Tokrat je vse potekalo brez težav in bo lahko napadal tudi drugo etapno zmago kasneje na Touru. Za prvo je prehitel Fernanda Gavirio in Arnauda De Lieja.
Prvi gorski preizkus
Glavni favoriti so varno prestali živčen zaključek tretje etape. Na današnji, prvi gorski pa bo rumeno majico nosil Richard Carapaz. Ekvadorec ni skrival navdušenja, ko je stopil na oder in si prvič v karieri nadel rumeno majico. To si je prislužil tako, da ima boljši seštevek vseh etapnih uvrstitev od Tadeja Pogačarja, ki ima enak čas kot Carapaz. Pogi je majico predal namensko in z nasmehom, nekdanji zmagovalec Gira pa je postal petindvajseti kolesar na svetu, ki je vsaj za en dan oblekel majico vodilnega na vseh treh tritedenskih dirkah. V elitni druščini je tudi Primož Roglič.
Carapaza čaka zahtevna naloga pri ubranitvi majice, saj se bodo kolesarji danes iz Italije preselili v Francijo. To pa bodo storili preko visokih alpskih prelazov. Prvič se bodo v Sestrieru povzpeli nad 2000 metrov nadmorske višine, ob zaključku pa jih čaka še sloviti Galibier in spust v dolino. Tokrat se ne bodo merili le kapetani, ampak bodo v etapi prvič na udaru celotna moštva.
