Gorski reševalci so že večkrat opozorili, da v visokogorju še vedno vlada zima, a se nekateri pohodniki na to ne ozirajo in se v gore vseeno odpravijo. Mnogokrat neprimerno opremljeni. »Poti in markacije so ponekod še globoko pod snegom, zato svetujemo, da se pohodniki še nekaj časa zadržujejo v nižjih predelih naših gora,« je ob opisu reševalne akcije pod sedlom Planje konec tedna zapisal gorski reševalec Teo Žagar iz GRS Bovec.

Češka planinca sta se iz Mojstrane v petek odpravila na Vršič, a sta na pomoč poklicala šele v soboto okoli četrte ure popoldan. Pojasnila sta, da eden od njiju zaradi poškodbe kolena poti ne more nadaljevati, nato pa pristavila, da se je poškodoval že dan prej. Mislila sta, da si bo po daljšem počitku moški toliko opomogel, da bosta lahko v dolino prišla sama, a sta se zmotila. »Celo noč in še cel naslednji dan sta ’bivakirala’ v zavetju pod skalo,« je njun podvig opisal bovški gorski reševalec.

Še nikoli tako veseli markacije

Helikopter ju zaradi goste megle ni mogel pobrati tam, kjer sta bila, je pa zato v »bližino« pripeljal bovške gorske reševalce, ki so po približno 600 višinskih metrih le prišli do njiju. Bila sta vidno pretresena in premražena, zato so ju oskrbeli. »Grelci, folije, topli napitki, pa je bilo takoj bolje,« je še zapisal gorski reševalec Žagar. Ugotovili so, da bo lahko poškodovani mladenič z malo njihove pomoči pot v dolino nadaljeval sam.

Odločili so se, da bodo prek sedla Planje, oddaljenega kakega pol kilometra, sestopili do Kriške pode in tam prespali v bivaku. »A pot ni bila lahka. Izdelati smo morali varovanje prek več kot sto metrskih ležišč, za povrh pa je bila še noč in gosta megla, zaradi česar je bila otežena orientacija,« je izpostavil težke razmere. Upali so, da bo na drugi strani pod sedlom manj snega, a so jih tudi tam pričakala dolga snežišča. Po njih so oba, enega za drugim, spuščali nižje na pot. Po nekaj sto metrih spusta so končno naleteli na markacijo: »Še nikoli je nismo bili tako veseli.«

Topel čaj in primorska 'pašta'

Snega je bilo vse manj, z nekoliko lažjim srcem in predvsem bolj mirno so šli proti bivaku, na poti pa izvedeli, da so v bajto na Kriških podih prav tisti dan prišli oskrbniki. Vzpostavili so stik, oni so ponudili pomoč, a ker so težji del poti že opravili, dodatnih rok niso potrebovali.

Okoli pol dveh ponoči so se prebili do Pogačnikovega doma, ker sta jih pričakala topel čaj in prava primorska »pašta«, ki še nikoli ni bila tako dobra, kot takrat. Mimogrede, Pogačnikov dom sicer ostaja še nekaj časa zaprt.

Dogovorili so se, da jih zjutraj pobere helikopter, a ker zaradi megle ta ni mogel pristati pri domu, so sestopili za še nekaj sto metrov, pod bazo oblakov. V prvi »rundi« je na varno odpeljal pohodnika in dva reševalca, nato se je vrnil še po ostale in jih odpeljal v Trento.

Gorski reševalci so se zahvalili tako helikopterski kot reševalni ekipi z Brnika, pa tudi oskrbnikom na Kriških podih. Še enkrat pa so opozorili, da je v visokogorju obvezna zimska oprema – dereze, cepin, čelada, pa tudi znanje in veščine gibanja v snegu.