Donalda Trumpa bi moral v filmu igrati Silvester Stallone, scenarij pa bi moral napisati ljubitelj Ivana Cankarja. Ameriško veselje nad dramatičnimi zapleti v politiki je v soboto zvečer doseglo popolnost naracije akcijskih filmov.
Donald Trump je mojster pripovedovanja zgodb o samem sebi. Drugih zgodb v resnici ne pripoveduje. Vsa njegova pripovedovanja se začnejo z »Jaz«. Od poraza na volitvah za svoj drugi mandat tava po Združenih državah Amerike in išče svojo pravico. Vsakomur, ki ga je pripravljen poslušati, razlaga, kakšna krivica se mu je zgodila in kako trpi kot žrtev. Ljudem, ki ga niso pripravljeni poslušati, to razlaga še bolj zavzeto.
Najprej je žrtev zarote, ki je po volitvah preprečila pravično štetje glasov. Potem žrtev aktivistov med sodniki, ki so ovrgli njegove pritožbe nad prevarantskimi številkami volilcev. Potem politično pristranskih tožilcev, ki ga preganjajo za vse, od niza epizod gospodarskega kriminala do spodbujanja državnega prevrata. In potem spet sodnikov, ki procese proti njemu vodijo v napačne smeri in so del korumpiranega sistema. Prepričljivo igranje vloge žrtve pokvarjenega sveta ga je pripeljalo na prag zmage. Da pa bi si zmago zagotovil, mora v ameriški politični mitologiji hkrati odigrati še eno vlogo. Mora biti tudi pravi junak. Trumpova zgodba je zgodba o samotnem vitezu. Samo pravi junak lahko ubije zmaja, ki je Ameriko poteptal. Samo pravi junak jo lahko naredi spet veličastno. Kot nedolžna žrtev sovražnega političnega aparata se je Trump sijajno obnesel. Nikoli, nihče in nikdar ni in ne bo večja žrtev od njega.
Kot pravi junak pa je imel težave. Izkazal se je za sijajnega političnega govorca, ki množico pred seboj vodi v fantazijske pokrajine moči in blagostanja. Vendar ni mogel skriti, da je fantastičen prevarant, ki z magijo besede ljudi pred seboj lahko prepriča, da je Amerika ravna, na morju plavajoča plošča in hkrati prva na vsej zemeljski obli. Pred njim sta to znala Ronald Reagan in Bill Clinton. Prvi je bil profesionalni igralec, drugi profesionalni politik. Trump je v obeh industrijah diletant. Pravega junaka ne zna odigrati.
Vsaj nismo vedeli, da zna. Junak mora imeti srečo. Trumpu se je sreča prikazala v najbolj usodnem trenutku njegove kariere. Njegov nasprotnik Joe Biden je dober predsednik. Bidnov najbolj okrutni kritik Bernie Sanders ga je razglasil za »najbolj učinkovitega predsednika v zgodovini Združenih držav«. Morda je res. Vendar manj prepričljivega predsedniškega kandidata pa Amerika tudi še ni imela. In ko mu je šlo zares slabo in se je moral braniti pred zavezniki, ga je sreča zapustila. Trump je na govorniškem odru kmetijskega sejma dobil priložnost, da odigra pravega junaka.
Ko ga je krogla oplazila po ušesu in so ga agenti tajne službe ščitili s svojimi telesi, je najprej naročil, naj ne pozabijo njegovih čevljev. In potem je, medtem ko so levo in desno od njega ljudje padali po tleh, besno pogledal v kamero in dvignil stisnjeno desnico. »Poglejte! V trenutku, ko krvavim in me vlečejo z odra, se borim za vas.« To je profesionalna gesta zmagovalca, ki svoje ljudstvo pelje k triumfu. Končno je pravi junak. Žrtve so stvar preteklosti. Sedaj se lahko mirno usede in počaka na volitve. Joe Biden bo moral garati noč in dan, da ga ne pozabijo. Sreča je vsa na strani zmagovalca.
