»V predsedniški razpravi sta sodelovala kandidata s skupno starostjo 159 let, vendar je enemu od njiju šlo še posebej slabo – aktualnemu predsedniku Joeju Bidnu.« Tako na kratko so pri tiskovni agenciji AP te dni povzeli prvo predvolilno predsedniško razpravo dveh vodilnih kandidatov, 78-letnega Donalda Trumpa in 81-letnega Bidna. Kdor si je to soočenje ogledal, si je ob spremljanju bržkone zastavil številna vprašanja; morda je najbolj ključno, kdo sploh vodi Združene države Amerike, dan kasneje postavil znani kritični ameriški novinar Seymour Hersh​, rekoč tudi, da »notranji predsedniški krog že dalj časa opazuje slabšanje stanja ameriškega predsednika«.

Joe Biden je namreč med soočenjem precej izgubljal tok misli, se poskušal ujeti, kar mu je včasih uspelo bolj, drugič manj. Že doslej pa se je soočal z zaskrbljenostjo volilcev glede njegove miselne elastičnosti. Po minulem dvoboju pred kamerami dvomljivcev ni utišal. Še več, zdi se, da so volilci bolj zaskrbljeni. Nedavna raziskava je pokazala, da jih zdaj več kot 70 odstotkov dvomi, da ima predsednik dovolj kognitivnih sposobnosti, da lahko vodi državo. Prej je tako menilo skoraj deset odstotkov manj ljudi.

Težki trenutki

Eden prvih težkih utrinkov, ki so jih gledalci lahko videli na TV-zaslonih, je bil, ko je izgubil tok misli, medtem ko je zagovarjal davčne stopnje in število milijarderjev v Ameriki. Umolknil je in pogledal na list pred seboj, preden je na kratko zamomljal in rekel: »Končno smo premagali Medicare.« Povsem nepovezana tematika. Ko je hotel dokončati svoj govor, so ga zaradi časovne omejitve prekinili.

Občasno je Biden izrekel nekaj zagonetnih nedoslednih izjav, za katere se je zdelo, da spodkopavajo tisto, za kar v kampanji trdi, da so njegove močne točke, vključno z gospodarstvom in pravicami do splava. Medtem ko je Biden kritiziral Trumpovo gospodarsko politiko, se je nenadoma obrnil na Afganistan in Trumpu očital, da »ni naredil ničesar glede tega«. Neuspešen umik iz Afganistana na splošno velja za eno najbolj bolečih točk Bidnovega predsedovanja.

Kaj bo sledilo, ni povsem jasno. Znotraj demokratske stranke se pojavljajo pozivi, naj Biden kot kandidat odstopi, česar sodeč po dosedanjih izjavah iz njegovega predvolilnega tabora ne namerava storiti. Kandidata je sicer po proceduralnih prevalih in saltih še možno zamenjati, vendar se bodo morali hitro odločiti.

Po drugi strani se lahko na naslednjem soočenju prikaže v boljši formi, vendar je vprašanje, ali še lahko prepriča dvomljivce. Predsedniški mandat traja štiri leta, kar pomeni, da bi moral, če bi bil Biden ponovno izvoljen, državo voditi še kar nekaj časa.

Donald Trump je po drugi strani nastopal v svojem slogu, s polresnicami, tudi lažmi, vendar je deloval vsaj deset let mlajši od nasprotnika.

Ključno vprašanje

Kakor koli se bodo zdaj premešale karte, se zastavlja ključno vprašanje: če ima zdajšnji ameriški predsednik takšne težave na soočenju, kako lahko sploh vodi državo, in to eno najpomembnejših na svetu? In če ne on, kdo je tisti, ki v resnici vleče niti?

Omenjeni novinar Seymour Hersh že dalj časa opaža nedoslednosti v politiki, posebej v zunanji politiki, kjer denimo svetovalci Bidna pozivajo k prekinitvi ognja v Gazi, medtem ko še naprej dobavljajo orožje, zaradi česar je premirje manj verjetno. »V Ukrajini je podoben paradoks, kjer je Biden financiral vojno, ki je ni mogoče dobiti, in zavrača sodelovanje v pogajanjih, ki bi lahko končala pokol,« je med drugim razmišljal Hersh. »Resničnost za vsem tem, kot so mi govorili že mesece, je, da predsednika preprosto ni več tam, v smislu razumevanja protislovij politik, ki so jih izvajali on in njegovi zunanjepolitični svetovalci. Amerika ne bi smela imeti predsednika, ki ne ve, kaj je podpisal. Ljudje na oblasti morajo biti odgovorni za to, kar počnejo, in sinoči smo Ameriki in svetu pokazali, da imamo predsednika, ki očitno danes ni na tem položaju,« je pripomnil.

Kritiki ne kažejo s prstom samo na Bidna, pač pa tudi na ljudi okoli njega. Kdor pozorneje spremlja ameriške medije, je lahko opazil vztrajno opravičevanje nekaterih njegovih ponesrečenih nastopov, ko bodisi ni našel prave poti z govorniškega odra, je bil nejasen v izražanju ali pa je celo zamešal nekatera ključna dejstva, kot so imena držav in ljudi. Na to se je v Bidnu prijaznejših medijih vseskozi gledalo kot na lapsus, podzavestno, nenamerno napako. Celo strokovnjaki, nevrologi, ki se ukvarjajo s področjem staranja, so pojasnjevali, da takšne napake ne povedo vsega o sposobnosti sprejemanja odločitev. Vsaj doslej, ko je celo uredništvo njemu izredno naklonjenega The New York Timesa pozvalo, naj izstopi iz predsedniške dirke.

Izolacija v Beli hiši

Opazovalci razmer govorijo o vse večji izolaciji predsednika od nekdanjih prijateljev v senatu, ker se ne odziva na klice.

Po protokolu sicer predsednika v primeru težav nadomesti podpredsednik, v tem primeru podpredsednica Kamala Harris, vendar ga v vseh pristojnostih ne more nadomestiti, dokler je predsednik tam ter lahko podpisuje listine in formalno sprejema odločitve.

Čeprav mediji ameriško politiko praviloma personalizirajo in jo prikazujejo, kot da državo vodi samo aktualni predsednik, je to daleč od resnice. Še vsak je imel okoli sebe notranji krog ljudi, ki so imeli vpliv. Tako je tudi zdaj. Toda če predsednik ni vselej dovolj miselno prisoten, potem lahko v resnici odločitve toliko bolj sprejemajo drugi. Zato Hersh med drugim piše: »Povedali so mi, da je za vse večjo izolacijo predsednika glede zunanjepolitičnih vprašanj delno kriv Tom Donilon, čigar mlajši brat Michael, ključni raziskovalec in svetovalec v Bidnovi predsedniški kampanji leta 2020 (in v trenutnih prizadevanjih za ponovno izvolitev), je bil del ekipe, ki je večino časa porabila za obveščanje Bidna o razpravi. Devetinšestdesetletni Tom Donilon je bil med letoma 2010 in 2013 svetovalec predsednika Bidna za nacionalno varnost in si je neuspešno prizadeval, da bi bil imenovan za Bidnovega direktorja Centralne obveščevalne agencije. Ostaja velik insajder.« Kot primer.

Pred letom dni je The New York Times objavil članek o šestih osebah, ki sodijo v Bidnov ožji krog. To so ljudje, o katerih se v javnosti redko piše, vsi niti nimajo svojih profilov na družbenih omrežjih, veljajo pa za tiste, ki jim predsednik najbolj zaupa. Omenjajo Anito Dunn, ki so jo ameriški mediji izenačili za tisto osebo, h kateri se Biden zateče v najtežjih časih. Potem je tu javnosti še eno precej neznano ime Steve Ricchetti, ki je menda vez z različnimi lobisti in vplivneži, tu so še Jeff Zients, Michael Donilon, Jen O'Malley Dillon in Bruce Reed, imena, ki že ameriškim volilcem ne povedo veliko, kaj šele slovenskemu bralcu.

Koliko imajo ti ljudje dejanskega vpliva, lahko ugibamo, gotovo pa je pozornost javnosti zaradi nedavnega Bidnovega nastopa bolj usmerjena tudi nanje.

Ni prvič

Sicer ni prvič v zgodovini ameriških predsednikov, da se zastavlja vprašanje vpliva svetovalcev in drugih interesov. Med najbolj izpostavljenimi glede tega je bil 40. predsednik Ronald Reagan, ki med kritiki ni veljal za posebej bistrega, zato so številne odločitve pripisovali njegovemu ožjemu krogu, ki mu je najbolj zaupal. Pomemben vpliv nanj so v osemdesetih letih imeli med drugim James Baker, Michael Deaver, Edwin Meese in soproga Nancy Reagan. Vsak od teh je imel vpliv pri oblikovanju določenih politik, obvladovanju kriz in oblikovanju Reaganove javne podobe.

Garry Wills, avtor knjige Reagan's America: Innocents at Home (Reaganova Amerika: Nedolžni doma) je zaključil, da se je tedanji ameriški predsednik močno zanašal na svojo ekipo pri nasvetih in izvajanju svojega načrta. Tako kot se Biden bržkone zdaj. Zato je ključno še eno vprašanje: kaj se pravzaprav dogaja v Beli hiši?