Paul se je leta 1959 ločil in čeprav je postal zelo bogat, svoji prejšnji družini ni hotel finančno pomagati. Na Nicolasa je vplival predvsem stari oče po mamini strani, ki je bil po političnem prepričanju privrženec Charlesa de Gaulla, desnosredinskega voditelja Francije v letih 1958–1969.

Nicolas je bil povprečen učenec in dijak v katoliških zasebnih šolah. Po maturi je poskušal vstopiti na elitno pariško fakulteto za politologijo, a je zaradi slabega znanja angleščine padel na sprejemnem izpitu. Potem je študiral pravo in se specializiral za poslovno in družinsko pravo.

POLITIČNA KARIERA

Politično kariero je začel kot varovanec golista Jacquesa Chiraca in star komaj 28 let postal župan bogatega zahodnega predmestja Pariza Neuilly-sur-Seine. Leta 1988 je bil poslanec parlamenta in pet let kasneje minister za proračun v Baladurjevi desničarski vladi. Leta 1995 je bil prepričan, da bo na predsedniških volitvah zmagal Edouard Baladur in bo on imenovan za premiera, zato ga je podprl in obrnil hrbet svojemu političnemu mentorju Chiracu. Ko je bil Chirac izvoljen za predsednika, je Sarkozy padel v nemilost.

Šele leta 2002, ko je Chirac vnovič zmagal na predsedniških volitvah, je Sarkozy nadaljeval politično kariero ter postal notranji minister. Kmalu je policistom zagotovil zakonsko podlago za preganjanje prostitutk na ulicah, nezakonito nastanjenih Romov in »agresivnih« beračev. Zaradi svoje energičnosti in dobrih zvez v medijih je bil v središču pozornosti.

Leta 2003 ga je na koncu nekega televizijskega intervjuja voditelj oddaje šaljivo vprašal, ali kdaj pomisli, ko se na primer zjutraj brije, da bi postal predsednik Francije. Sarkozy je odgovoril, da na to ne misli samo takrat, ko se brije. Konec leta 2004 je napravil pomemben korak v uresničitvi te želje, saj je postal voditelj vladajoče Zveze za ljudsko demokracijo (UMP). Njegove predsedniške ambicije pa so bile jeseni 2005, ko je proti velikim neredom v predmestjih ukrepal izjemno ostro, ogrožene.

Vendar je leta 2006, zlasti po spomladanskih demonstracijah mladih, ko je premier Dominique Villepin doživel hud poraz z umikom nove delovne pogodbe za mlade, postajalo vse bolj očitno, da notranji minister nima pravega protikandidata v vladajoči UMP in sredi letošnjega januarja je dobil skoraj soglasno podporo članov UMP za strankinega predsedniškega kandidata.

KAMPANJA

Sarkozy je želel v svoji volilni kampanji sprva prepričati volilce, da ni del establishmenta, čeprav je notranji minister, in bi se kot predsednik zavzel za radikalne spremembe. Moral se je braniti tudi obtožb, da je ultraliberalec, zato je obiskoval tovarne in hvalil legendarne socialistične voditelje, kakršna sta Jaures in Blum. Poudarjal je delo kot vrednoto in trdil, da bo z daljšim delovnim časom, zlasti z neobdavčenimi nadurami, omogočil Francozom večji zaslužek. In moral se je otresti obtožb glede svoje naklonjenosti Georgeu Bushu, saj je v Franciji protiameriško razpoloženje zelo močno. To je storil tako, da je hvalil Chiracovo nasprotovanje ameriškemu napadu na Irak leta 2003.

Izkazalo se je, da je Sarkozy daleč najbolj pripravljen kandidat: njegova ekipa se je vedno takoj odzvala na vsak predlog Royalove ali Bayrouja, vsak njegov nastop pred mediji ali na zborovanjih je bil skrbno pripravljen.

Toda opogumljen z javnomnenjskimi raziskavami, ki ga od januarja prikazujejo kot velikega favorita, je Sarkozy marca izvedel zasuk v desno. Med drugim je v svoj program vstavil ustanovitev »ministrstva za priseljevanje in nacionalno identiteto«, kar je povzročilo proteste tudi med sredinskimi politiki. Njegov argument za vse bolj desno usmeritev na področju priseljevanja je bil, da želi pridobiti volilce skrajnega desničarja Le Pena.

PROGRAM

Poleg tega, da Sarkozy zagovarja značilne desničarske vrednote, kot so red, delo, nacionalna identiteta in družina, pa želi vnesti v francosko družbo spremembe, da se bo bolj pripravljena soočati z izzivi globalizacije. Pri tem implicitno postavlja pod vprašaj francosko socialno državo, ki je po njegovi logiki s svojimi velikimi davki kriva za vse manjšo konkurenčnost francoskih podjetij na svetovnih trgih, za selitev proizvodnje iz Francije, za zelo slabo gospodarsko rast in veliko brezposelnost. Desničarski politik vidi tudi v 35-urnem tednu in v togi delovni zakonodaji vzrok za gospodarsko zaostajanje Francije. Poleg tega Sarkozy veliko manj kot Royalova nasprotuje vse večjim razlikam med revnimi in bogatimi Francozi; dejansko jih namerava z nekaterimi davčnimi reformami v prid bogatih še povečati.