Koncert se je začel z Ravelovo ritmično prebujeno Norčkovo jutranjico. V orkestru je že bilo mogoče slišati prebujeno ritmično slast in tudi nekaj barvnoorkestracijske bohotnosti, medtem ko je še bilo pogrešati nekaj teksturne prosojnosti. Toda takoj zatem, z Bernsteinovimi plesnimi variacijami, je bil Marshall že na povsem »domačem« terenu. Tako ni bilo mogoče preslišati, kako je orkester takoj prestavil v drugačen tek, v katerem je imela glavno besedo izrazita ritmika, ki pa je postajala »nalezljiva« predvsem zaradi svoje mehkobne samoumevnosti, telesne sproščenosti, ki je zamenjala krčevito borbo s sinkopami, ki je sicer značilna za glasbenike, navajene evropske metrične simetričnosti. Z razvpito Gershwinovo Rapsodijo v modrem se je takšnemu ritmičnemu užitkarjenju pridružila še interpretacijska prebujenost, ki ni bila brez izjemnih, povsem osebnih pikantnosti. Tako je glasbeni tok tekel izrazito hitro, poživljeno, ritmično nabito, a hkrati tudi nikoli nasilno. Podobno agogično razplasten, ujet v številne poudarke, pohitevanja in rubatiranja, je bil tudi Marshallov pianizem. Nisem mogel ubežati misli, da se Marshall v svojem premočrtnem, poživljajočem branju dviga nad razvpito izvedbo Leonarda Bernsteina, čeprav si s slednjim gotovo deli misel, da je mogoče Gershwinovo predlogo tudi nekoliko predrugačiti. Marshall je tako Gershwinova solistična mesta izmenjal z lastnimi tremi jazzovskimi improvizacijami, v katerih je sicer dokazal svoje pianistično mojstrstvo, glasbeno občutljivost in improvizacijski uvid, a hkrati morda še bolj najedel formo potpurijske nanizanke.
Zanimivo je, da se je Marshall v nadaljevanju z veliko manj znano skladateljevo Drugo rapsodijo v veliki meri odrekel takšnim posegom, a s ponovno prebujeno igro, živo pulzacijo in neskaljeno radostjo do viškov, stopnjevanj in utripanj dosegel še skoraj večji uspeh. Glasba izpod Marshallovih dirigentskih in pianističnih rok nekako brez velikih pompoznih gest postane mehkobno živopisna, z radostjo napolnjena glina. Povsem enako in deloma še stopnjujoče je Marshall nadaljeval v simfonični sliki iz Gershwinove opere Porgy in Bess. Številne fragmentarne odseke iz opere je vsakokrat pobarval z ustrezno čustveno nabitostjo, mehko agogičnostjo, nevsiljivim ritmičnim elanom in konstantnim glasbenim prežarjanjem. Seveda ni bilo mogoče prezreti, da je bila večina skladb s tokratnega sporeda omejena s potpurijskim nizanjem, toda ob takšnem glasbenem uvidu, ki je naše filharmonike pripravil do sproščenega, celo navdahnjenega in zvočno tako baržunastega kot tudi bolj odločnega raskavega zvoka, lahko podobni pomisleki popolnoma odpadejo. Poslušali smo pač glasbo z veliko začetnico, ki se dajala predvsem v neskaljenem vrvenju in življenjski živopisnosti. Velika zasluga gre pri tem Marshallu, nemajhen delež pa gre pripisati tudi filharmonikom, ki se morajo v zadnjih letih spopadati s slogovno precej bolj raznobarvnimi sporedi. Sodeč po zadnjem koncertu je smer prava.
