Slovenija je bila več desetletij večinsko odvisna od dobav zemeljskega plina iz Rusije. Skoraj neopaženo se je v začetku leta 2023 zgodil zgodovinski premik. Potekla je namreč petletna pogodba med Geoplinom in Gazpromom, nova pa ni bila sklenjena. Lani se je Slovenija pogodbeno plinsko odklopila od Rusije in je od tam uradno uvozila le 1,5 odstotka vseh količin tega energenta. S tem se ustvarja vtis, da je Slovenija že skoraj izpolnila cilj EU, da bi leta 2027 ustavili uvoz ruskega plina v vse države članice.
»Ruski Gazprom Geoplinu od začetka leta 2023 ne dobavlja več zemeljskega plina,« uvodoma pojasnjujejo v Geoplinu, ki ga vodi Simon Urbancl. »Dobave iz Ruske federacije smo nadomestili s sklenitvijo srednjeročne pogodbe z alžirsko družbo Sonatrach, ki se izvaja od 1. januarja 2023, dodatne količine zagotavljamo z diverzifikacijo nabavnih virov, na podlagi dogovorov z evropskimi partnerji.«
Čez mejo z Avstrijo priteče 80 odstotkov plina
Uradno je Rusijo na položaju največjega izvoznika zemeljskega plina v Slovenijo nasledila Avstrija, razkrivajo podatki statističnega urada (Surs). Delež plina iz Avstrije je z lanskih 50 odstotkov narasel na več kot 80 odstotkov v prvem letošnjem kvartalu. Delež (pretežno alžirskega) plina, ki nam priteče iz Italije, je z lanskih 39 odstotkov letos padel na manj kot 20 odstotkov.
Z nekoliko drugačnimi podatki razpolagajo v družbi Plinovodi: v prvih štirih mesecih letošnjega leta je večina plina za slovenske odjemalce prišla preko plinovodne povezave z Avstrijo (75 odstotkov), nekaj ga je bilo dobavljenega preko povezave z Italijo (osem odstotkov) in Hrvaško (17 odstotkov).
Ruski plin smo zamenjali z ...?
V vsakem primeru je Slovenija najbolj odvisna od tega, kar k nam priteče po povezavi z Avstrijo, kjer na plinskem vozlišču v Baumgartnu in avstrijskih skladiščih tudi kupi največje količine plina. Ampak čigav plin pravzaprav priteka k nam? »V družbi Plinovodi kot operaterju prenosnega sistema plina v Sloveniji ne spremljamo podatkov o izvoru plina, ki ga v naš sistem sprejemamo na mejnih povezovalnih točkah. Redno spremljamo njegovo kurilno vrednost in kemično sestavo, tako da je ta ves čas skladna s predpisano,« odgovarja vodstvo.
V Geoplinu pravijo, da je ob sklenitvi dobavne pogodbe neposredno s proizvajalcem zemeljskega plina poreklo plina znano (kot je na primer dobavna pogodba z alžirskim Sonatrachom). »Če pa se posli sklepajo z evropskimi dobavitelji zemeljskega plina na virtualnih trgovalnih točkah ali na borzi, je bil ta plin že predhodno uvožen v EU in ima poreklo EU. Vpogleda v evidence o izvoru takega plina nimamo.«
Delni vpogled ponujajo podatki iz Avstrije. Iz njih izhaja, da je za Avstrijo skorajda ekskluziven dobavitelj plina Rusija. Decembra lani je Avstrija iz Rusije uvozila kar 98 odstotkov plina, kar je bilo največ od začetka vojne v Ukrajini. Februarja je delež še vedno znašal visokih 87 odstotkov. Avstrija je Gazpromu lani nakazala skoraj štiri milijarde evrov, je poročal časnik Der Standard.
Avstrija bi se znebila ruske odvisnosti
Dobave potekajo na podlagi pogodbe med podjetjem OMV in Gazpromom, ki velja do leta 2040. V njej se je OMV zavezal k fiksni obveznosti nakupa. Plin morajo plačati, četudi dejansko ne bi bil prevzet. Na avstrijskem ministrstvu za okolje in energijo bi se radi znebili ruske energetske zanke. Ministrica Leonore Gewessler (Zeleni) je aprila predstavila zakonski sveženj, ki bi od domačih dobaviteljev energije zahteval opustitev uvoza ruskega plina. Prihodnjo zimo bi morali kupiti vsaj 40 odstotkov neruskega plina. Do zime 2027/2028 pa naj bi delež dosegel 100 odstotkov. Uvoz ruskega plina v Avstrijo bodo že kmalu omejili tudi drugi dejavniki. Doslej ga je namreč pretežno dobivala po plinovodu Transgas, ki teče tudi po ozemlju Ukrajine. Kijev je napovedal, da leta 2025 ne bo več dopuščal tranzita plina.
Namere avstrijskega okoljskega ministrstva bi posredno vplivale tudi na energetsko preskrbo Slovenije, če upoštevamo dejstvo, da od tam prejme več kot 80 odstotkov vseh količin zemeljskega plina. »Drži, da Avstrija po javno znanih informacijah pospešeno spreminja strukturo svojih dobavnih virov,« pravijo v Geoplinu. »Tudi v Geoplinu nadaljujemo prizadevanja za nadaljnjo diverzifikacijo nabavnih virov, pri čemer se dogovarjamo z različnimi potencialnimi partnerji. Z začetkom tega leta smo na primer povečali dobavo plina iz Alžirije, potekajo še drugi pogovori.«
V EU le še do pet odstotkov ruskega plina
Če ponovimo: Slovenija se pretežno oskrbuje s plinom iz Avstrije, ta pa skoraj ves plin uvozi iz Rusije. A zgolj iz tega podatka ne moremo sklepati, da se Slovenija pretežno oskrbuje z ruskim plinom, opozarjajo v Plinovodih. »V Evropski uniji je vzpostavljen dobro delujoč trg s plinom, pri čemer se posli s količinami plina sklepajo tako neposredno med proizvajalci plina izven EU in evropskimi dobavitelji kot tudi na evropskih energetskih borzah ali bilateralno med posameznimi trgovci,« so zapisali.
Bolj konkreten je bil direktor družbe Marjan Eberlinc v lanskem pogovoru za Objektiv. »Trgovci in dobavitelji plina so ruski plin nadomestili z dobavami utekočinjenega zemeljskega plina in povečanimi dobavami cevnega plina iz Norveške, Azerbajdžana in Alžirije,« je razložil Eberlinc. »Razen omenjenih količin, govorimo torej o petih do sedmih odstotkih ruskega plina v evropskem plinovodnem omrežju, ruski plin v Evropo ne priteka.«
To se pozna tudi pri poslovanju Gazproma. Lani je prvič po 20 letih zabeležil izgubo, ta je znašala skoraj šest milijard evrov. Še leta 2022 je ustvaril 13 milijard evrov dobička, tudi na podlagi poslovanja s Slovenijo.