Imel si torej program ali dva, imel si par časopisov, Delo, Dnevnik, imel si Mladino in Radio Študent kot alternativna medija, vsaj v tistem času, ko sem sam vstopal v novinarstvo. Je pa bil to svet, kjer je potiskan papir deloval kot interpretativni model sveta, nečemu si lahko zaupal ali pa ne. Tako je bilo bolj ali manj tudi v naših sosednjih državah. V Italiji si vzel v roke Corriere della Sero, Stampo, Repubblico, I'Unita, časopis komunistične partije. Če si se usedel na vlak in prebral tri ali štiri časopise, se ti je približno sanjalo, v kakšni državi si. Če si v Sloveniji vzel Mladino, Delo in Večer, si približno vedel, kje si. Dobil si kolikor toliko ustrezno interpretacijo sveta, v katerem si se znašel.
Danes imaš tega veliko več, in če hočeš biti samozavesten, da razumeš svet, moraš biti bolj pameten kot kadarkoli prej, ampak izbira je tvoja. Če želiš biti zares informiran, to ni tako zelo težko, pač moraš zgraditi sliko iz vsega, kar je dostopno že v vsakem žepu, brati tiste novinarje, ki o tem pišejo na način, ki se ti zdi, da ustreza resničnosti tvojega sveta. Obnašati se moraš kot ti ljudje, ki fotografirajo za instagram: ta prave filtre moraš nastaviti in nekako že razumeš svet. Ni tako zelo težko in ne mislim, da je svet informacij obupan. x Večer v soboto
