Zgodovinjenje našega prostora na glasbenem zemljevidu je še vedno stihijsko, pojavljajo se posamezni muzikologi in entuziasti, ki pod drobnogled vzamejo določeno zvrst glasbe ali določeno stilno obdobje in ga obdelajo. Ni pa sistematičnega beleženja vsega, kar se je v našem prostoru dogajalo, kot tudi ni nekoga, ki bi vse doslej zbrano sešil v skupno zgodbo. Nov projekt, pod katerega se kot vodja podpisuje mag. Bratko Bibič, skladatelj in mojster akordeona, je ravno tako »obroben«, a še kako pomemben del tega zemljevida; če drugače ne, bo izbrano in izdano lahko služilo za raziskovalne namene. Z izjemo petih skladb so vsi drugi posnetki objavljeni prvič.
Zato projekt tudi nosi naslov Robniki – Izbor najdenih posnetkov koncertov slovenske popularne in eksperimentalne glasbe (1976–1988). Lahko ga postavimo denimo ob bok kompilacijam raziskovalnih in eksperimentalnih muzik, kot je na primer EX YU ELECTRONICA, ki so vsekakor dobra praksa ohranjanja kulturne dediščine. Restavriranje in masteriranje posnetkov je bilo delo Maria Marolta in Bibiča, do posnetkov pa lahko dostopate prek Nukove digitalne platforme dLib.
Težko popredalčkana scena
Robniki, ki potekajo v koprodukciji SIGIC in zavoda Alcedo, niso zaključena raziskava, temveč dopuščajo nadaljevanja in ponovne interpretacije. Vodja projekta mag. Bibič pravi, da se je pri izboru osredotočil na skladbe in zvočna dela, ki še niso bila digitalizirana in/ali objavljena ali pa so bila izvedena in posneta samo v živo. Zato denimo v izboru 55 posnetkov ne boste našli zasedb Laibach, Borghesia niti Pankrtov, ki sicer sodijo v obravnavano obdobje, ker je njihov glasbeni material v glavnem posnet in dokumentiran; boste pa recimo našli vseh pet še neobjavljenih skladb zasedbe Miladojka Youneed, ki je odtisnila močan pečat s svojevrstnim glasbenim zvokom free-punk-jazza.
Zgodba s projektom Robniki se je začela 11. novembra 2019 v galeriji P74 v Ljubljani, ko so odprli razstavo RIO: Rock v opoziciji. Bibič se spomina: »Pogovoru o tem do takrat tako rekoč pozabljenem glasbenem pojavu oziroma gibanju s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let 20. stoletja pri nas in v svetu je poleg aktivnih udeležencev prisostvoval tudi varuh arhiva avdiovizualnih gradiv v Muzeju OM produkcije, ki je bila eden od pomembnih udeležencev dogajanj na eksperimentalni filmski, multimedijski in medijski (Radio Študent) sceni od zgodnjih sedemdesetih let. Prisotne nekdanje člane skupin Srp, Begnagrad in D'Pravda, na katere se je osredotočila razstava, je presenetil z darilom, digitaliziranimi CD-ji z zvočnimi posnetki, ki jih je posnel s kasetofoni na njihovih koncertih, odigranih v tem obdobju v Ljubljani.«
Začudeni nad svojimi posnetki
Presenečenje obdarovancev je bilo po Bibičevem mnenju vsaj dvojno. Redko kdo je namreč sploh vedel, da so bili ti koncerti posneti, vsaj v primeru Begnagrada pa je ob kasnejšem poslušanju posnetkov sledilo še čudenje nad tem, kakšno glasbo so pravzaprav ustvarjali obenem s tisto, ki je ostala v njihovem in kolektivnem spominu predvsem po zaslugi studijskih posnetkov takratnih izdaj, kolikor so do njih sploh prišli, in v nekaterih primerih tudi ponovnih izdaj na nosilcih zvoka. »Kmalu zatem sem odkril, da se v globinah arhiva Muzeja OM produkcije skriva še presenetljivo mnoštvo žanrsko raznovrstnih posnetkov koncertov popularne, eksperimentalne in podobne glasbe iz preteklosti, oddaljene štirideset let in več, v nekaterih primerih s samega obrobja zgodovinskega spomina, vsaj kar zadeva kolektivni, z medijsko (ne)prisotnostjo pogojeni spomin javnosti in pretežno sociološko-kulturološko zgodovinjenje popularne glasbe pri nas.«
Zato sta bila že mnoštvo in raznovrstnost teh nikoli objavljenih posnetkov v škatlah in kovčkih Muzeja OM produkcije dovolj tehtna razloga za pomisel, kot pravi Bibič, da bi bilo treba poskrbeti za digitalizacijo in s tem za podaljšanje materialnega življenja posnetkov, obenem pa bi se s tem zasnovala čutno-nazorna zvočna podoba glasbeno in prizoriščno raznovrstne dokumentacije takratne pretežno ljubljanske koncertne scene.
Ko je Bibič dobri dve leti pozneje, marca 2022, prejel digitalizirani posnetek šest ur trajajočega festivala alternativne glasbe »Škuceva novoletna razprodaja« v Festivalni dvorani iz decembra 1981, ki ga je s kasetofonom posnel študent elektrotehnike Branko Ćiković, »so nekako spontano, 'od spodaj' dozoreli izhodiščni pogoji za realizacijo pričujoče kompilacije«.
Nepredvidljive zvočne govorice
V projektu Robniki se po mnenju glasbenega kritika, publicista in urednika Igorja Bašina srečujemo z marsičim: s »svobodno igro z zvoki, ki jo lahko enačimo s pojmom glasba«, kot se je na Radiu Študent konec sedemdesetih izrazil Dušan Rogelj; s »svobodno improvizirano godbo«, kot je termin free jazz poslovenil Zoran Pistotnik; z »rockom v opoziciji«, kot se je slovenilo internacionalno glasbeno gibanje Rock In Opposition, katerega glasnik pri nas je bil Aleks Lenard, ki je imel na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta tudi istoimensko radijsko oddajo na Radiu Študent, z Zorkom Škvorom in ŠKUC pa je med letoma 1980 in 1982 organiziral festival RIO, nekakšen nastavek za Drugo godbo. »Ta še danes živi festival je nastal pred štiridesetimi leti kot odgovor na tedanji izgon progresivnih sil z ljubljanskega Jazz festivala.
Bašin ugotavlja, da material s kompilacije druži vsaj še nekaj: »Šlo je za kamerade in tovarišice, ki so si delili prostore za vaje, druženja in srečevanja, naj bo to v kleti IV. bloka v Študentskem naselju v Rožni dolini ali kleti K4 v središču Ljubljane, si sposojali glasbeno opremo, se s tem medsebojno oplajali in navdihovali.«
Bibič pa dodaja, da so kontrakultura, subkultura, alternativna kultura oziroma ljubljanska alternativna scena, ki seveda še zdaleč ni bila omejena na glasbo, nedvomno pomembno prispevali k stanju in razvoju mestnega koncertnega življenja.
