Pozornemu bralcu ni ušlo dejstvo, da imata problema spornih gradenj skupen izvor. Tokrat pustimo ob strani skrajno nekulturnost investitorjev, s katero smo se že povsem sprijaznili – omenimo le, da je investitor bazena Mestna občina Ljubljana. Oba problema sta predvsem posledica tega, da Zavod za spomeniško varstvo Slovenije (ZVKDS) ne opravlja svojega dela. Namen zavoda je namreč varovanje kulturne dediščine. Za vsak spomenik, ki je bil prepoznan kot kulturna dediščina, je sprejet odlok o varovanju, v katerem so definirane varovane vrednote in varstveni režim, s katerim je potrebno te vrednote ohranjati. Za kakršen koli poseg v spomenik je treba pridobiti strokovno mnenje ZVKDS. Zavodu, v katerem delujejo mnogi strokovnjaki z različnih področij, je z zakonom dodeljena velika moč. Moč, da lahko strokovno argumentirano postavi javno dobro, kar varovanje kulturne dediščine nedvomno je, pred želje in zahteve kapitala in politike. Žal mnoge odločitve ZVKDS kažejo na to, da se svoje moči in poslanstva ne zaveda. V njihovih mnenjih in soglasjih je namreč zaznati veliko prilagodljivosti, nenačelnosti in dvojnih meril. Ker ne smemo dvomiti o njihovi strokovnosti, gre sporne odločitve iskati v pomanjkanju pokončne drže ali pa vplivu tistega, ki je pregovorno sveta vladar. Ob omenjenih primerih, ki sta v nasprotju s sprejetim varovalnim režimom dobila pozitivno mnenje ZVKDS (ter posledično tudi pozitivno mnenje občin in gradbeno dovoljenje), se spomnimo še na pozitivna mnenja zavoda glede projekta »prenove« Plečnikovega stadiona, strehe nad avditorijem v Križankah, rušitve Kolizeja, Šumija, mnogih vila blokov v spomeniško zaščitenih predelih Ljubljane in nenazadnje, predvidene nove garažne hiše pod tržnico.
ZVKDS tako v mnogih primerih benevolentno dopušča uničevanje spomenikov in zato, da upraviči svoj obstoj, v mnenjih postavlja pogosto nesmiselna določila in nepomembne pogoje – kot na primer, da mora vila blok, ki po faktorju pozidanosti in višini volumna daleč presega varovane urbanistične vrednote, imeti zgornje etaže oblečene v opeko, kar naj bi dajalo vtis opečne strehe. In da morajo biti balkonske ograje nevpadljive ... S takšnimi zahtevami posegajo na področje, ki nima nobene povezave z varovanimi, površinsko poseganje v oblikovanje nove arhitekture pa ni v njihovi pristojnosti.
Poglejmo na hitro še prostorski zločin, ki se je zgodil na točki stičišča mesta in Tivolija. Staro spomeniško zaščiteno kopališče, namenjeno rekreaciji in druženju meščanov, je bilo uničeno za potrebe treninga peščice tekmovalcev. In to le 150 metrov od pokritega kopališča, ki bi ga bilo mogoče prenoviti in dograditi, da bi dobili potreben olimpijski bazen. Staro Ilirijo pa bi za desetino sedanje investicije le sodobno obnovili in bi lahko še naprej delovala v skladu s svojim izvornim poslanstvom, kot odprti bazen sredi zelenih površin, namenjen poletni rekreaciji meščanov. Farsa z varovanjem dediščine, zreducirane na fragment v obliki rekonstrukcije nepomembne vhodne stavbe z repliko ukradenega kipa nad vhodom, izgubljene med monstruoznimi in predimenzioniranimi kovinskimi stebri novega kolosa, kaže na nerazumevanje koncepta varovanja arhitekturne dediščine. V primeru Ilirije je namreč bolj kot sama stavba pomembna njena zgodovinska in socialna vloga v življenju mesta.
V članku o škandalu v Piranu je bralce zbodlo še nekaj navedb. Prva je zgroženost častnega sonca Ljubljane nad spornim soglasjem ZVKDS. V času svojega delovanja v mestni upravi je namreč sodeloval pri pripravi večine zgoraj omenjenih projektov. Ne le, da mesto spornim posegom v kulturno dediščino ni nasprotovalo, brezpogojno jih je podpiralo, pri mnogih pa je celo nastopalo v vlogi investitorja. Nekdanji podžupan je z nekritično doktrino zgoščevanja mesta neposredno narekoval škodljive in z varovalnimi režimi neusklajene urbanistične pogoje za gradnje v spomeniško zaščitenih predelih mesta.
Zbode tudi odziv Ministrstva za kulturo, ki se je, kljub večkratnim pozivom strokovne javnosti, šele po škandalu v Piranu odločilo za strokovni nadzor delovanja ZVKDS.
Prav tako zbode tudi odziv Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, ki se bolj ukvarja sama s seboj kot s problemom izgubljanja relevantnosti arhitekturne stroke in njene vključenosti v diskurz o prihodnosti družbe. Zbornica, ki se dosledno ne odziva na mnoge skrajno sporne in, kot vztrajno dokazuje Martina Lipnik, nelegalne prostorske odločitve – omenimo le celoten sklop Ljubljanskega železniškega vozlišča – bo skrajno resno vzela pod drobnogled delo projektantov v primeru sporne, a v resnici precej nepomembne Piranske terase, ki je dobila vsa potrebna dovoljenja.
Arne Vehovar, Ljubljana
